Kanibalova hči
Žanr | kriminalni roman |
Narodnost | španska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2000 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Zenit |
Prevod |
Barbara Vuga |
Duhovita kriminalka
Lucija Romero, stara malo čez štirideset let, je pisateljica otroških knjig. Z možem Ramonom se predzadnji dan leta odpravita na Dunaj, kjer bi rada dočakala novo leto. Le nekaj minut pred odhodom na letalo gre Ramon na madridskem letališču Barajas na stranišče, od tam pa se ne vrne nikoli. Lucija se v iskanju moža obrne na policijo, a slednjič ji pomoč ponudita soseda, osemdesetletni Feliks Roble in mladi Adrian. Skupaj rešujejo primer Ramonovega izginotja. Odkrijejo, da so Ramona, državnega uslužbenca na ministrstvu, ugrabili in zanj zahtevajo visoko odkupnino. Lucija se sprašuje, kdo je pravzaprav njen mož, od kod ima toliko denarja, kaj je počel z mobilnim telefonom, ki ga najdejo skritega v njegovem škornju, kdo so Ramonovi ugrabitelji? Med reševanjem teh ugank se Lucija zave, da ni več rosno mlada in da z Ramonom nista bila srečna. Razmišljati začne o življenju in smrti, staranju, ljubezni, strasteh, izgubah, mladostnih sanjah, družini, materi in očetu. Njen oče Kanibal je bil nekoč slaven igralec, zato ji ljudje pravijo Kanibalova hči. Zgodbo v zgodbi pa Luciji in Adrianu pripoveduje Feliks, nekdanji anarhist in bikoborec, ki mu je življenje spremenila nesrečna ljubezen. Tako kot Kanibalu. Feliksova zgodba Luciji pomaga razumeti, kaj se je zgodilo njenim staršem. Trojica reši primer Ramonove ugrabitve, Lucija v tem času še enkrat doživi mladostno strast in se počasi sprijazni z minevanjem in izgubami. Feliks in Adrian odideta iz Madrida, Lucija pa s psičko Kužo Pujso uživa v odsotnosti Ramona. Odlična in napeta kriminalka s pogledom na zgodovino Španije 20. stoletja in duhovito razmišljanje o svetu, soljudeh ter stvareh. Mimogrede, avtorica Rosa Montero eni od junakinj v tem romanu posodi svoje ime.
Objavljeno: 07.05.2015 12:28:44
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:26:16
Zdaj, ko sem miselno osvobodila svoja starša, se tudi jaz počutim bolj svobodna. Zdaj, ko sem jima dovolila biti to, kar si želita, mislim, da tudi sama postajam jaz. Identiteta je zmedena in izredna zadeva. Zakaj sem jaz jaz in ne kdo drug? Lahko bi bila na primer Marija Martina, vojskujoča se sodnica z imenom svetovne matere. Lahko bi bila tudi Toni, izginula hčerka onega starca, ki je umiral v bolnišnici. Lahko bi bila žena Iranca, ki je kupil avto pod mojim imenom, ali resnična ljubica onega Konstantina, ki je svojo ženo moril z mojo navzočnostjo. Seveda, lahko bi bila tudi Feliks, na koncu svojega življenja, z vsem za hrbtom in malenkostjo pred seboj. In lahko bi bila celo pisateljica Rosa Montero, kako da ne? Glede na to, da sem na teh straneh tolikokrat lagala, kdo ti zagotavlja, da nisem Rosa Montero in da si nisem izmislila te lahkomiselne in klepetave Lucije, Feliksa in vseh ostalih? Ampak ne. Jaz nisem Gvinejka kot pisateljica, niti nisem te knjige najprej napisala v bubiju in jo šele potem prevedla v kastiljščino. In vse, kar sem povedala, sem v resnici doživela, predvsem in zlasti svoje laži. Zdi se mi, končno, da se danes začenjam prepoznavati v ogledalu svojega imena. Iger v tretji osebi je konec: čeprav se bo izkazalo za neverjetno, mislim, da sem jaz jaz.
Citati
(0)Kritike
(0)- Premio Primavera de Novela (1997)