Kaputt
Žanr | vojni roman |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
Založba | Cankarjeva založba |
Zbirka |
Moderni klasiki |
Prevod |
Irena Trenc - Frelih |
Ključne besede | Vojna, Vojna zgodovina |
“Upam,” mi je rekel, “da mi niste prišli govorit o vojni.”
“Ne bom vam govoril o vojni,” sem odgovoril.
“Hvala,” je rekel Munthe. In me na lepem vprašal, ali je res, da so Nemci tako strašno kruti.
“Njihova krutost izhaja iz strahu,” sem odvrnil, “bolni so od strahu. Nemci so bolno ljudstvo, ein krankes Volk.”
“Da, ein krankes Volk,” je rekel Munthe in potrkal s palico po tleh; po dolgem premolku me je vprašal, ali je res, da so Nemci tako žejni krvi in uničevanja.
“Strah jih je,” sem odvrnil,” strah jih je vsega in vseh, ubijajo in uničujejo iz strahu. Pa ne, da bi se bali smrti: noben Nemec, ne moški, ne ženska, ne starec ali otrok, se ne boji smrti. In prav tako jih ni strah trpljenja. V določenem smislu lahko rečemo, da ljubijo bolečino. Strah pa jih je vsega, kar je živo, vsega, kar je živo, razen njih, in tudi vsega, kar je drugačno od njih. Njihova bol je skrivnostna. …
“Torej so zverinski, torej je res, da brez usmiljenja pobijajo ljudi?” me je prekinil Munthe in nestrpno udaril s palico po tleh.
“Da, res je,” sem odgovoril, “pobijajo nebogljene, Jude obešajo na drevesa po vaških trgih, jih žive sežigajo v njihovih domovih kakor miši, streljajo kmete in delavce po dvoriščih kolhozov in tovarn. Videl sem jih, kako so se smejali, jedli, spali v senci trupel, ki so se zibala na vejah dreves.”
“To je ein krankes Volk,” je rekel Munthe, si snel temna očala in z robcem skrbno obrisal stekla. Povesil je veke. Nisem videl njegovih oči.
“Kristjan,” se je oglasila Anita Bengenstrom, “bi raje umrl od lakote, kot pa jedel človeško meso.”
Grof de Foxa se je zasmejal: “Ha, ha, ha! Katoličan že ne, katoličan že ne: katoličanom je človeško meso všeč.”
In ker so vsi ugovarjali je grof de Foxa nadaljeval, da “vsi katoličani jedo človeško meso; hostijo, najbolj človeško in najbolj božansko meso na svetu”.
“Kako grozno!” je rekla grofica Mannerheim. “Božansko Jezusovo meso, ki utripa v monštranci kakor žabje srce! Ah, vi, katoličani, ste prave pošasti!”
“Na svetu ni boljšega mesa,” je z resnim glasom odvrnil grof de Foxa.
Morda zaradi tople domačnosti okolja ali zaradi tihega prasketanja ognja v kaminu je pogovor ščasoma postal prisrčen, skoraj domač. In tako kot se je vedno dogajalo na Poljskem, kadar so se zbrali sami Nemci, so nazadnje začeli govoriti o Poljakih. O njih so, kot vedno, govorili z zlobnim prezirom: vendar čudno pomešanim z malone bolestnim, ženskim čustvom podzavestne hudobije, obžalovanja, razočarane ljubezni, zavisti in ljubosumja. Na misel sta mi prihajala stara in draga Bichette Radziwill, stoječa na dežju med ruševinami varšavske železniške postaje, in starinski naglas, s katerim je rekla: “Ces pauvres gens.”
Kaputt ni vojni roman, Kaputt je knjiga o vojni.
Objavljeno: 06.08.2020 12:17:00
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:18