Kar nam je usojeno

Salme in Paavo sta par v zrelih letih, za sabo imata dolgo, pestro življenje. Izvemo, da je Paavo dlje časa nazaj umolknil in odtlej Salme živi z mutcem. Imela sta štiri otroke, eden je pri štirih letih umrl, s triciklom je zapeljal v kanalizacijski jašek in sedaj imata samo še tri. Salme sreča pisatelja, ki mu manjka navdiha in za dober honorar mu proda zgodbo svojega življenja. Z možem sta imela prodajalno gumbov in v poslu sta se morala znajti. Kot pravi, so tudi otroci na ta način dodobra spoznali trženjsko logiko in so vsi zaposleni kot trgovci. Salme skozi oči starih, zastarelih izkušenj in materinske ljubezni svoje otroke vidi kot uspešne, vendar so v resnici vsi trije že davno žrtev moderne trženjske logike, hitrega tempa, življenja kot ga živimo. Helena je na visokem položaju, kjer prodajajo ideje (Salme ni jasno kako lahko prodajaš kaj takega), vendar je izčrpana od sestankov, zlaganih odnosov, besed in praznine. Pekka se je naveličal službe serviserja in odtlej se bori za preživetje iz dneva v dan tako, da obiskuje pogrebne slovesnosti, kjer dobi kak topel obrok, se našemi v Perujca in na ulicah igra El Condor Pasa ali degustira po trgovinah. Tretja hči, Maija, je poročena s črncem, težko se prebijata že spričo nestrpnosti do drugačnih. Mož izgubi službo taksista, Maija dela na telefonski prodaji, sem in tja pa kaj izmakne, da se “sistem uravnovesi”. Sredi tega teče še glavna zgodba, ki pa mora ostati skrivnost, saj poganja bralčevo zanimanje prav do konca. Gre za nesrečo, ki se je zgodila Heleni, še bolj pa za tisto, kar sledi. Bralcem zato svetujem, da ne hlastajo za zaključkom, saj bodo zamudili na tone pronicljivih opažanj in opisov, ki so svoja zgodba v vseh teh zgodbah. Pisatelj osebe in situacije, v resnici pa kar nas kot družbo, postavi na rob in kirurško secira, zato je branje spričo pronicljivosti osvobajujoče, smeh in jok pa tako skupaj kot se le da. Začinjeno s Salmini nasveti in finskim zaključkom, ko Paavo končno spregovori – bralna poslastica.