Kar sem ljubil

Ameriško pisateljico Siri Hustvedt lahko v slovenščini beremo v dveh književnih delih, v pričujočem Kar sem ljubil, ki velja za njen najuspešnejši roman, opus magnum, s katerim se je povzdignila med kultne pisateljice, in v romanu Poletje brez moških. Poročena je bila s Paulom Austerjem, ki je v svojem prvem zakonu postal oče Danielu Austerju, ta pa se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so začeli na newyorško umetniško sceno vstopati ekscesni predstavniki nove generacije, podvrženi infantilnosti, zlorabam drog, ekscesnemu hedonističnemu obnašanju in tudi skrajno sprevrženim praksam, ujel v razvpiti škandal. Dobro poznavanje tovrstne scene, s katero se bralci srečamo v zadnjem, tretjem delu romana Kar sem ljubil, je avtorici omogočilo spisati  srhljivo, a prepričljivo pripoved, na katero po idiličnem začetku nikakor nismo pripravljeni.

Roman sicer prvenstveno govori o ljubezni – o njenih različnih pojavnih oblikah, nihanjih in pasteh; o predanosti in osebnih izgubah, ki se vežejo nanjo; o upanju in zaupanju ter o prevarah in o lažeh, ki se lepijo poleg; o prijateljstvu, partnerstvu, vzgoji, psihičnih odklonih, mejnih osebnostih, resnici in laži, zaupanju in izdaji, žalovanju in žalosti … Avtorica, ki jo zaznamuje globoka senzibilnost in posledično sposobnost pretanjenega zaznavanja občutij, vse to opiše z vrhunsko izdelanimi psihološkimi profili osrednjih literarnih oseb, zasvojljivost njenega pisanja pa je podkrepljena tudi z intelektualno odličnostjo. Siri Hustvedt je namreč ne le pisateljica, pač pa tudi znanstvenica in intelektualka v najširšem pomenu besede ter poznavalka številnih področij človekovega delovanja, znotraj katerih jo zanima predvsem etika delovanja, zrcaljena v medosebnih odnosih. Je tudi dobra poznavalka likovne umetnosti, predvsem slikarstva, kar se zrcali tudi v njenih delih.

Pričujoči roman je razdeljen na tri dele in popisuje dogodke v razponu petindvajsetih let, kakor se jih spominja upokojeni umetnostni zgodovinar Leo. Osrednja nit, ki povezuje vse tri dele, je likovna umetnost, njena reprezentacija in percepcija, nanjo pa se pripenja zgodba vseživljenjskega prijateljstva, ki vihari skozi udarce usod in krutost vsakdanjika. V bližinah, ki se tkejo med osebami, vznikajo izgube in osebna žalovanja, prav tako tudi skrita čustva, ki lahko stkane vezi ogrozijo. Tretji del romana pa zaznamuje stopnjevanje napetosti na način trilerja. Kar sem ljubil se na koncu zaokroženo vzpostavi kot popis spominov na ljudi, ki jih je Leo, osrednji pripovedovalec, v življenju nekoč ljubil. Nanje ga vežejo materialni okruški, spravljeni v predalu pisalne mize, kljub vsem preizkušnjam, v katere ga je pahnilo prijateljevanje z njimi, pa je vero v človeka in ljubezen vendarle ohranil – kljub spoznanju, da to, kar (v drugih) ljubimo, niso toliko te osebe (ali stvari) same, predvsem so to naše lastne podobe (o njih).