Kar sem zamolčala
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | hrvaška literatura |
Kraj in leto izida | Novo mesto, 2007 |
Založba | Goga |
Zbirka |
Literarna zbirka Goga |
Prevod |
Damijan Šinigoj |
Ključne besede | Družbena vloga, Družina, Družinski odnosi, Ljubezenski partnerji, Matere in hčere, Mlade ženske, Nosečnostni test, Odraščanje, Otroštvo, Posilstvo, Prijateljstvo, Rojstni dan, Samospoznavanje, Spolno nadlegovanje, Študentke, Ženske |
Ni dovoljeno bežati iz idile.
Protagonistko romana, Petro, spoznamo na njen trideseti rojstni dan. Zunanji kraj in čas dogajanja nista pomembna – pripoved je namreč zgrajena iz skoraj neprekinjenega niza Petrinih introspekcij. Zunanje dogajanje je prisotno le kot sprožilec asociacij in spominov, skozi katere nam Petra razkriva svoje otroštvo in odraščanje. V svet odrasle ženske nenehno in nezadržno vdirajo sence preteklosti: Petra na svoj rojstni dan podoživlja svet ubogljive občutljive edinke s strogim očetom in mamo, ki ji je videz pomembnejši od pristnega čustvovanja. Nerazrešeni konflikti, obarvani z občutki nerazumljenosti, nemoči, odtujenosti in apatije iz strani v stran naraščajo, dokler se nam ne razkrije pravi vzrok Petrinega razpoloženja. Kaj je tisto, v kar je ostala zataknjena Petra, da ne izpolnjuje mamine želje po hčerkini poroki in vnukih? Tisto, o čemer je Petra spregovorila samo s prijateljico Nino? In zakaj je Petra za temeljito soočenje s samo sabo izbrala ravno svoj rojstni dan? Kardumova nam odločilen dan iz sveta občutljive in hkrati močne mlade ženske ustvari zelo slikovito, protagonistko postavlja v razmerja do številnih oseb (prijateljic, partnerja, staršev …). Petra je lik med dvema ognjema: po eni strani naj bi kot tridesetletnica izpolnjevala tradicionalna pričakovanja družbe (poroka, otroci), na drugi strani pa je avtorica prav z razbitim notranjim svetom in Petrinim izjemno natančnim dojemanjem realnosti ustvarila življenjsko realen in zanimiv literarni subjekt. Jezik je slikovit in poln izvirnih primerjav in detajlov, ki napovedujejo in nakazujejo, vendar avtorica resnično bolečino protagonistke razkriva dovolj diskretno in postopoma, da ohranja bralčevo empatijo in radovednost vse do zadnje strani. Delo, ki ga je v slovenščino prevedel Damijan Šinigoj, je avtoričin prvenec. Leta 2004 je bil uvrščen v najožji izbor za hrvaško nagrado za najboljši neobjavljen roman založbe VBZ.
Objavljeno: 12.01.2019 10:59:02
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:16
Sploh se ne morem spomniti, kdaj sem nehala govoriti tisto, kar mislim. Že od nekdaj je tako. Morda od tiste nesrečne epizode z dedkom Mrazom? Morda to niti ni pomembno. Pomembno je, zakaj sem nehala. Mislim, da se to lahko poveže s tistim večerom, ko sva se prvič sprla. Tisti rez, tisto prasko, ki je nastala, še vedno čutim, čeprav je že zdavnaj nehala skeleti. Čudno je to. Tudi ko smo povsem zdravi in močni, o tem sploh ne razmišljamo, temveč vso svojo pozornost posvečamo nekakšni majhni praski na roki. Moti me, neprestano razmišljam o njej, z roko jo venomer iščem, pazim, da je ne opraskam, da mi ne bo ostala brazgotina. Tudi ko neha boleti, vemo, da je bila tam, kot vemo za vse ranice iz otroštva, ki se jih vedno dotikamo z nekakšno obzirnostjo. (str. 113-114)