Karantena: Rim

»Sam imam merodajno stališče o zelo malo stvareh okoli sebe, večina se jih zgodi, ne da bi o njih sploh imel kakšno mnenje. In to tudi povem. Nimam mnenja, če me že ravno kdo vpraša. Imam tistih par vrtov, na katerih gojim svoje jablane in hruške, ko pa grem mimo drugih vrtov, kjer rastejo jagode, banane in zelje, jih opazim, ampak o njih nimam mnenja. Nimam, kaj naj. Če pa se mi že porodi kakšno mnenje, ki mi pomaga preživeti do naslednjega dne, mi niti na kraj pameti ne pade, da bi se šel z njim tviterašit naokoli. Koga pa sploh zanima moje mnenje o nogometu, recimo, ali o Borutu Pahorju? Saj nisem noben strokovnjak ne za eno ne drugo. Pa vseeno preživim.«

To je (skoraj) dnevniški zapis z 9. marca 2020, enega od prvih dni karantene v Italiji, ki je prinesla novo realnost Janku Petrovcu, dopisniku RTV Slovenija iz Rima; realnost, ki je, s svojimi lokalnimi specifikami, kmalu dosegla tudi prostor slovenskih bralcev. Burno dogajanje v Italiji, ki je bila eno glavnih zgodnjih žarišč covida-19 v Evropi, je prineslo najprej številne novinarske prispevke in zapiske na socialnih omrežjih, kasneje pa knjižno izdajo, nekakšen dokument našega časa. (Skoraj) dnevniški zapis, ker Petrovec uvodoma zapiše, da je tole pred nami »skoraj dnevnik«.

Del zapisa z 9. marca navajam, ker se mi v njem kažejo nekatere temeljne smernice Petrovčevega pisanja: Petrovec se nam oglaša kot novinar. To določa ne le njegovo umestitev v Rim, njegove izkušnje, ki jih med "oglašanjem" iz Rima deli z nami, njegov izbrani jezik, v katerem nam pripoveduje, temveč tudi njegov odnos do informacij - Petrovec ne piše o stvareh, ki jih ne pozna, ne razmetava z mnenji, s posploševanji, s pavšalnimi ocenami. In to je nekaj, kar lahko po izkušnji covida, med katero so cvetela osebna mnenja z majavimi temelji, bralci še toliko bolj cenimo. A, kar se mi zdi še toliko pomembneje, Petrovec se nam oglaša kot novinar, a se ob tem na nas obrača kot človek. Njegove informacije se s spenjajo z osebno izkušnjo. Ko stopa na izpraznjene rimske ulice ali pa se z drugimi povezuje preko telefona in njegovih sodobnejših alternativ, ne išče le informacij, temveč tudi človeški stik. In tovrsten stik mu nenazadnje uspe ustvariti tudi z bralcem.

Tako pred nami ni golo poročilo, temveč po svoji naravi ali pa zvrstni umestitvi bistveno hibriden dokument časa, ki ga sama primarno berem kot literarno delo. Delo, v katerem najdevam naš čas, naš svet, nas same. Na to me nenazadnje opomni bralska izkušnja, ko med branjem iščem vzporednice z drugimi pisavami pa teh ne najdem toliko v na prvi pogled sorodnih publikacijah Petrovčevih novinarskih kolegov, temveč toliko bolj v povsem literarnih delih. Vseskozi se mi na primer ob Petrovcu oglaša Peter Svetina. Morda zaradi teka stavkov, ki pri obeh tečejo nekako naravno, kot bi se bralec z avtorjema pogovarjal, a hkrati izbrano, avtorsko. A primarno vendarle zaradi obračanja k človeku, pa ne k nekemu abstraktnemu pojmu, ki bi ga skozi pripoved hotela zajeti, doseči, temveč bistveno k posamezniku: k Seifu, kairskemu zdravniku z Aquariusa, ki po Sredozemskem morju rešuje migrante s prepolnih čolnov; k Renatu, angažiranemu učitelju, ki je za svojega frizerja pripravil »karantenski tečaj proti fejk njusom«, zdaj pa se, tik pred odprtjem šol, sicer pritožuje nad polenjeno mularijo, a mu hkrati »glas drhti od učiteljske vznemirjenosti in ponosa«; k Mariu »radostnega videza«, ki na kosilo posebej rad zahaja h Kitajcem, medtem ko je njegova fejsbuk identiteta »povsem fašistična«. »Imeti posplošena načela, ki so v nasprotju z dejanskimi življenjskimi izkušnjami - kaj ni to skrajno trapasto?« ob tem zapiše Petrovec.

In temu načelu vseskozi sledi Karantena. Rim. Če si bralec želi posplošenih načel skreganih z dejanskimi življenjskimi izkušnjami, je vsekakor zgrešil svoje čtivo. Če pa v tej, sicer drobni, knjižici išče literarne užitke, prepletene z informacijami s terena ter z bistveno človeško pozornostjo, ki se v svetu obrača k drugemu,  ga posluša in se trudi slišati, je na pravem mestu. Prav zato Karantena. Rim ni knjiga, ki nas je nagovarjala le v času bolj kot ne skupne izkušnje, je knjiga, ki bo skozi to izkušnjo še dolgo govorila o našem svetu in nas samih.

Oziroma, če tudi zaključim s Petrovčevimi besedami: »Gre za kroniko epidemije, kakor je odzvanjala v meni, po dvanajstih letih novinarstva na dvanajst let gledališke podlage. In ker je bila moja prva boginja Talija, ima knjiga dva obraza: z enim se smeje, z drugim joče. Dobrodošli v moj svet, če se vam zdi vreden pozornosti.«