Kenijska levinja : ganljiva zgodba Karen Blixen o času v Afriki, ki je navdihnil njen sloviti roman Spomin na Afriko
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2023 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Anja Furlan |
Ključne besede | Afriška ljudstva, Domorodna ljudstva, Izobraževanje, Šole |
Ganljiva zgodba z naslovom Kenijska levinja, ki jo je napisala avtorica Lea Kampe, znana tudi pod imenom Iris Claere Mueller govori o času v Afriki.
Glavna junakinja Karen Blixen ali Tanne prihaja iz ruralne kenijske pokrajine. Kljub ločitvi njeno življenje ni osamljeno. Njeno ločeno življenje ji zapolnjuje dvesto družin plemena Kiku. Mladi moški in ženske so predvsem zaposleni z obiranjem kave na plantažah. Kljub nezaupanju plemena Kiku do zahodne medicine, se je mednje hitro razširil glas o Tanneni, sicer zasilni zdravniški ambulanti. Ženske, moški in otroci so vsakodnevno obiskovali njeno ordinacijo, da bi si oskrbeli različne poškodbe, rane, odpravili prehlad, glavobol in si olajšali druge zdravstvene težave. Pri ljudstvu Kikuju so bile opekline pogosta poškodba, saj so ponoči v kočah spali tik ob ognju.
Mladi Kamante, ki ne zna brati, pomeša dve zdravili in skoraj pride do tragične nesreče, zato se Tanne odloči, da na kmetiji ustanovi šolo, ki bo skrbela za pismenost domorocev in jim omogočala lažjo pot do znanja. Z izobraževanjem plemena, bi jim olajšala življenje. Zadani cilji so bili ustanovitev šole na kmetiji iskanje učiteljev ter vsakodnevna zdravstvena oskrba plemena. Kljub odporu domorodcev o njeni ideji o šolstvu, se junakinja zaveže, da se bo za ljudi, ki jih ima rada borila kot levinja.
Objavljeno: 11.09.2023 16:05:52
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:53:59
»Torba je bila moja prva šolska torba, ki sem jo dobil, ko me je gospa Blixen poslala v šolo, s tem berilom pa me je sama naučila brati.« Nasmehnil se je. »Odkar sem to sinu povedal, ga vsak dan nese v šolo. Verjetno zato, da bi naredil vtis na prijatelje.« Organizacija šolskega pouka je bila zapletena zadeva. Močno se je borila za stvari, za katere se je zavzemala – in s tem ne mislim samo na kavni nasad, ampak tudi na njeno kliniko, šolo, čeprav kot mlad, ošaben fant tega nisem razumel in sem ji pogosto nagajal.«
(str. 78)