Ki od daleč prihajaš v mojo bližino
Žanr | psihološki roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2012 |
Založba | Študentska založba |
Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
Ključne besede | Psihologija, Zamejski Slovenci |
Ko se Kristus odpravi na sprehod
Koliko se poznamo? Kaj vse je skrito v naši podzavesti? Ali smo res to, za kar se imamo oz. tisto, za kar bi si želeli, da nas imajo drugi? Kdo v bistvu sploh je Ivan Slokar, glavni akter romana Ki od daleč prihajaš v mojo bližino? Ali morda celo bolje, kaj je? Ta vprašanja, in prav gotovo še kakšno, se porajajo bralcu med prebiranjem zadnjega od Sosičevih romanov, ki pa na njih ne odgovori v celoti in tega verjetno niti noče.
Avtor že s samo izbiro naslova nakazuje na poetičnost njegovega pripovednega sloga, ki je lahko za priložnostnega in površnega bralca precejšen zalogaj, a vendar samemu delu (tudi, ali rajši predvsem) zaradi obravnavane tematike več kot pristoji. V zgodbo osrednjega lika zdrsnemo počasi in postopoma, precej podobno močno občutljivemu kopalcu, ki se z nekoliko preveliko previdnostjo spravlja v dodobra ogreto morje. A vendar, ko zaplavamo, zaplavamo brezkompromisno. Čedalje hitreje, morda celo prehitro in za naše zmožnosti predaleč od obale. Zagrabi nas tok ki nas skozi Slokarjeve misli, spomine in občutja nosi kontrolirano, a se vseeno počutimo, kot da brzimo čez brzice kakšne od precej podivjanih rek. S takšno intenzivnostjo namreč začne osrednji junak mešati sedanjost s preteklostjo, realnost z domišljijo, zapomnjeno s pozabljenim in ostro z zabrisanim. Sosič tudi ta roman postavi v svoje, tržaško, okolje, a vendar tokrat zaledje zamenja z urbanim mestnim središčem, pa tudi čas dogajanja je bližje sedanjosti, kakor je bilo do zdaj značilno zanj, kar kaže na precejšnjo in zavestno spremembo v avtorjevem ustvarjanju. Ki od daleč prihajaš v mojo bližino je bil leta 2013 nominiran za kresnika. Žirija se je sicer odločila drugače, morda ne najbolje, ali pač?! Pa saj ni nujno potrebno, da se z njo strinjamo.
Objavljeno: 30.10.2014 16:10:59
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:22:52
Njegova bližina iznenada deluje name blagodejno. Za trenutek pomislim, da se je vame znova naselil mir, ob njem pa misel na Sonjo, ki Oskarja ni nikoli marala. V sebi slišim Sonjin glas, ki pravi: Oskar je čista zguba, samo poglej ga, ves čas je z glavo drugje, zanemarjen, čista zguba, ti pravim, ne vlači ga več v našo družbo, prosim, res, iz srca te prosim, pravi, ko sva se komaj vselila v stanovanje in sediva na divanu pred steno dnevne sobe, ki je še prazna. Takrat ji ne odgovorim, a tudi Oskarja ne branim. Kakor da se ravno takrat poslavljam od njega, da stopim v življenje, ki bo svetlo in mirno, kakor pravi Sonja takrat in reče, da je noseča z Biserko. (str. 214)