Kintsugi telesa
Žanr | personalni roman |
Narodnost | bosanskohercegovska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | Sanje |
Zbirka |
Sanje |
Prevod |
Aleksandra Rekar |
Ključne besede | Bolezni, Doživljanje bolezni, Podoba ženske, Rak (medicina) |
»To je zgodba o telesu. O njegovem boju, da bi se čutilo celovito, medtem ko ga resničnost razstavlja na fragmente.« (str. 25)
Kintsugi je japonska umetnost popravljanja keramike ali porcelana z uporabo lepila, mešanega z zlatom in platino. Cilj popravila ni skrivanje, ampak poudarjanje razpok, ki so nastale v času. Z izpostavljanjem poškodb se opeva zgodovina in preteklost predmeta oziroma preizkušenj, ki so predmet, ali v primeru naše knjige, telo, doletele.
Privlačen in zanimiv naslov sicer ne odseva teme, ki se je je v svojem delu lotila bosanska pisateljica, pesnica, esejistka in prevajalka Senka Marić. Gre za temo bolezni, o kateri nihče ne rad razpravlja ali o njej bere, spet drugi jo imajo celo za tabu temo. Kako tudi ne, saj gre navadno za travmatično izkušnjo, ki jo spremlja fizična in psihična bolečina, izkušnja, ki spremeni, ali deformira človeško telo in duha.
Tudi v tem primeru je tako. Neimenovani glavni junakinji zgodbe diagnosticirajo raka na prsih. Čeprav jo zdravnik opogumi z dobrimi napovedmi, se bolezen razvija po svoje. Začne se kalvarija voženj od zdravnika do zdravnika, specialista, kirurga. Pripovedovalka romana zgodbo niza v drugi osebi ednine in nam s tem omogoča, da se kot bralci še bolj vživimo v pripoved in sočustvujemo z njo. Sočasno z zgodbo, ki nam pripoveduje o nezaželeni preobrazbi ženskega telesa, pa prebiramo tudi zgodbo o procesu, ki ga doživlja vsako dekle na poti, ko postaja ženska, torej na poti odraščanja.
To ni le zgodba o žalosti, trpljenju, bolečini in bolezni, ampak predvsem o pogumu, sprejemanju, boju za življenje in upanju. Je zgodba o moči ženskega duha ter o povezanosti žensk v času in prostoru.
Objavljeno: 31.07.2024 14:36:40
Zadnja sprememba: 31.07.2024 14:36:40
Toda ti že veš, ti čutiš ta kamen pod svojo kožo, to ihtenje tkiva, ki mu je dovolj bolečine, ki jo požiraš molče, kot neokusno kosilo v tuji hiši. Nasmehnil se je in ti rekel, da ne skrbi. Ob treh popoldne te bo čakal v svoji ordinaciji. Vse si bosta ogledala. Skoraj zagotovo bo vse dobro. Veš, da ne more vedeti ničesar od tega, kar govori. Toda občutiš mir, saj te ne bo poslal domov in ti rekel, da pridi čez leto dni, ter te pozabil.
(str. 19)