Kirka

4,7
(11)
Žanrfantastični roman
Narodnostliteratura ZDA
Kraj in leto izidaLjubljana, 2021
Založba
Zbirka Sanje. Roman
Prevod Polona Glavan
Ključne besede Grška mitologija, Grški bogovi
Število strani

311

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

10-11 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Že vse od vznika antične mitologije se bogata zapuščina starogrškega obdobja znova rojeva v številnih literarnih delih. Eno od njih je fantazijski roman Kirka, v katerem je svojo ljubezen do antične mitologije odlično ubesedila Madeline Miller. Glavna junakinja je polboginja, hčerka boga sonca Helija in vodne nimfe Perse. Če smo jo doslej najbolj poznali po vlogi hudobne čarovnice v slavnem Homerjevem epu, v katerem je Odisejeve tovariše spremenila v prašiče, je prerojena Kirka mnogo več. Z glasom, ki ji ga je podarila ameriška avtorica, bralcu razodeva razloge za svoja dejanja, ki so pogosto narobe razumljena. Rodila se je družini, v kateri jo je slepil božanski sij Helija in v obup pehalo posmehovanje njenih sorodnikov. Verjela je, da je njeno življenje zapisano bedi, toda ob odkritju svojih moči je uzrla strah celo v očeh mogočnega očeta. Kirka je “boginja z glasom smrtnice”, vrzel med bogovi, oddaljenimi in neobčutljivimi za človeško trpljenje, ter svetom krhkih smrtnikov. Pripoveduje nam zgodbo o tem, zakaj je iz sveta bogov izgnana nimfa kršila božanska pravila, kako je našla in presegla samo sebe in se, naveličana večnega strahu in čakanja na kazen, opolnomočila.


Glej tudi:

Prijelo me je, da bi se ozrla čez ramo, se prepričala, da že ne koraka po nebu, s pozlačeno puščico, uperjeno v moje srce. A v meni je bilo nekaj, kar se je naveličalo strahu in spoštovanja, strmenja v nebo in spraševanja, kaj mi bo kdo namenil. (str. 74)

Citati

(2)
Natalia

Pogledala sem svoje telo, golo v svetlobi ognja, in si skušala predstavljati, da bi bilo popisano z zgodovino: dlan s črto v obliki strele, roka, na kateri manjkajo prsti, tisoč ureznin od čarovniškega dela, zatrdele brazde od očetovega ognja, koža na obrazu kot pol staljena sveča. In to so bile le stvari, ki so pustile sledi.

Nobenih počastitev ne bo. Kako je že Ajet rekel grdi nimfi? Madež na obličju sveta.

Natalia

Ko sem se rodila, imena za to, kar sem, še ni bilo. Rekli so mi nimfa, saj so domnevali, da bom taka kot mama in tete in tisoč sorodnic. Med malimi boginjami smo bile najmanjše, zato smo imele tako skromne moči, da smo si komajda zagotovile večnost. Pogovarjale smo se z ribami in gojile cvetje, izvabljale kapljice iz oblakov ali sol iz valov. Ta beseda, nimfa, nam je začrtala prihodnost po dolgem in počez. V našem jeziku ne pomeni le boginje, ampak nevesto.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 243
Komentarji: 0
Število ocen: 11
Želi prebrati: 6
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 18

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×