Kjer veter spi

Piše Petra Koršič

Damijan Šinigoj: Kjer veter spi

Relativno kratek, jedrnat in bralcu prijazen pustolovski roman Kjer veter spi, ki je prejel nagrado desetnica 2021, je Damijan Šinigoj členil na kratka, tudi samo stran obsežna poglavja z včasih povednimi, večinoma povzemajočimi, sporočilnimi naslovi. To je za mlade bralce, bodisi ob obnavljanju zgodbe knjige ali ob debatiranju o(b) knjigi, priročno in dela knjigo pregledno, enostavno. Poleg prologa, v katerem gremo v srčiko zgodbe dveh najstnikov in domovanje vetra, in epiloga, v katerem junakinja Irena zapiše ljubezensko izjavo junaku Blažu, pisatelj v poglavjih izmenjaje snuje dve zgodbi, dve prigodi, ki se seveda izkažeta za povezani. Prva je glavna in vodilna zgodba najstniškega para Blaža in Irene, druga pa je reševalna jamarska akcija, ki najprej neuspešno išče pogrešanega gozdarja, potem pa še pogrešana najstnika. Ta druga nit prinaša zaradi zastranitve od vodilne zgodbe stopnjevanje napetosti pri prikazovanju najstniškega zapleta, obenem pa prikazuje akcije Reševalnega centra Novo mesto in jamarskega društva.

Poetični naslov se sicer sliši poetično, a to je od poetike besedno izpisano tudi skoraj vse. Poetični naslov Kjer veter spi pomeni »v jamah«. In prav o tem je knjiga, o jamah, v jamah, utrip in prikaz dela članov jamarskega društva. V vse skrito in prikrito poetično iz naslova so seveda skrita nerodna, občasno brzdana in obenem tudi doživeta, realizirana najstniška čustvena prebujenja. Brez predolgih opisov in odstopanj od rdeče niti nam pisatelj večinoma prek dialogov prikaže približevanje dveh najstnikov v stresnem položaju. Pustolovsko se namreč spopadata z zasukom sprva nedolžnega obiska jame za začetnike. Zaradi podora stene obtičita v jami, kjer ni telefonskega signala. Za nekoga, ki se na jamarstvo ne spozna, je jamarski del prepričljiv. Še več, prav pisateljev dodatni pripis na koncu knjige, da ne sporoča, ampak pripoveduje zgodbe, se mi zdi dobrodošel in za najstnike, pri katerih pregovorno zaznavamo upad interesov, tudi do branja, prepričljiv, saj s svojo izkušnjo povabi v romaneskno resničnost ali tudi v resničnost slovenske jamarske naravne dediščine. Izvemo o temperaturi v jamah in v visokogorskih jamah, zanimiv podatek o številu registriranih jam na Slovenskem in drugo.

V knjigi torej izvemo zanimivo, napeto prigodo dveh najstnikov, iz česar gre sklepati, da gre za pustolovski roman, primeren za mladino in otroke od zgodnjega najstništva naprej. Dogajalni prostor je mimogrede Slovenija, okolica Kočevskega roga, na območju reševalcev iz Novega mesta. Zanimivo je, da je ob zgodbi, ki je večinoma pisana dialoško in z res malo spremnega tretjeosebnega pripovedovalskega besedila, nevsiljivo podanega ogromno znanja o jamarskih podvigih. Prav zaradi slednjega je knjiga zanimiva tudi za vse, ki se spogledujejo s tem konjičkom ali so jamarski simpatizerji. Od jamarskega žargona do tehnik premikanja v tesnih podzemnih rovih.

No, ker pisatelju najbolj zaupamo tedaj, ko nas prepriča in se ne sprašujemo o avtentičnosti, verjetnosti, ko ne podvomimo v resničnost in prepričljivost literarne resničnosti, je na primeru pustolovskega mladinskega romana Kjer veter spi dobrodošlo dejstvo, da je izkušeni pisatelj tudi izkušeni jamar, če povzamemo s hrbtnega reklamnega zapisa. (Kot zanimivost, zadnja leta je v porastu avtobiografska fikcija, kar priča o tem, da življenje piše zanimive zgodbe, toliko bolj zanimive za branje, če jih zna ubesediti spreten pisatelj, in da se popolna fikcija prepričljivosti približa, če ima avtor izjemno kreativno moč; sicer pa živimo v času, ko porast izkušenjske literature priča o tem, da nas intimne zgodbe in osebno doživeto zanimajo bolj od izmišljije, obenem pa gre za čas veselega kukanja v navidezno zasebnost, ki jo družabna omrežja omogočajo.)

Ne morem, da ne bi napisala besede ali dveh o jeziku v romanu Kjer veter spi. V dobesednih navedkih premega govora me je včasih zmotilo, da se je zapis dosledno držal knjižne različice, na primer nedoločnik, ne pogovorni kratki nedoločnik, kar je morda značilno za štajerske narečne govore (kakor tudi izraz poleg za knjižno različico zraven), drugače pa precej nenaravno za govor, obenem pa se pojavijo izrazi, ki niso knjižni, ampak pogovorni, in potem dobimo kombinacijo: morava šparati baterijo. Vedno najprej pomislim, da je poteza ozaveščena, zato sem tudi tokrat sklepala takole: ker je premega govora veliko, skoraj ves roman je iz dialogov, sta se najbrž avtor in založniška ekipa odločila ostati na strani knjižne norme in je besedilu dopuščena le skupina pogovornih izrazov. Tako pa v navedku premega govora ostane izraz bolnišnica, ki pa se ga v govorjenem jeziku res ne uporablja.

Kako pa je s psihološkim slikanjem junakov, bodisi najstniškega para bodisi zaskrbljenih staršev ali drugih reševalcev? Nas z literarnim pisanjem pisatelj prepriča? Kakor pisatelj zapiše, da je treba imeti za v jamo pospravljeno glavo, tako trezno, umirjeno in na strani nepaničarjenja ravnajo tudi vsi njegovi liki v romanu Kjer veter spi. Čeprav sprva izpade najstniška Irena avšasta in zafrkljivo okorna, je med ujetjem v podzemlju z Blažem, ki je sicer jamarski pripravnik, povsem racionalna in ga le občasno, ko se sprostita, simpatizersko in osvajalsko dreza. Čeprav se roman zaključi z epilogom, ki govori samo o Ireninem utripu doma, po tem, ko se rešita iz jame skozenjc skozi drug vhod oziroma izhod, je pravi junak tega romana v vseh pogledih Blaž.

Pisatelj skreira glavna junaka precej kontrastno in klišejsko. Blaž je predstavnik pridnih otrok, kakor mu Irena pravi, »intelektualec«. Brihtnemu, vedoželjnemu, do deklet zadržanemu najstniku, ki zaupa staršem in občuduje očetovo prostovoljno jamarsko dejavnost, ne le avanturistični, temveč tudi reševalni del, Šinigoj postavi nasproti pravo nasprotje. Irena se zdi, kar pravijo za dekleta te starosti, razvitejša in bolj odrasla od enako starega Blaža. Poudarek je na glagolu: se zdi. Gre torej za videz. Vendar Irena ni plaha in sramežljiva, kakor se je dekleta večinoma prikazovalo, nasprotno, Irena je divja najstnica, ki daje spodbude in prevzema režisersko paličico ter drvi z rdečim mopedom. Tako naslikana glavna junakinja mnogim feminističnim bralcem ne bo šla v nos. Saj smo v obdobju bojevnic in vojščakinj … ne princes in kraljičen. To je res, a že na samem začetku romana se iz humornih replik začuti, da je roman pisan iz moške perspektive in tudi s smislom za »moški« humor. Navsezadnje tudi za (predvsem) moške bralce.

Nesigurnemu in navidezno nesamozavestnemu »piflarčku« Blažu stoji nasproti na splošno občudovana in privlačna Irena, ki je v vlogi rešiteljice in bo pripomogla k njegovi samozavesti, ko bosta namesto na bazen, kakor sta rekla staršem, šla v jamo, kakor pravi: »Malo bova okrepila tole tvojo samozavest«. Vzvišeno, superiorno celo v dvojini! In še več, sama sebi reče prasica (mimogrede, tako se reče tudi transportni vreči v jamarskem žargonu in zato se junaka večkrat obregneta ob to besedo) in vroča punca … To se mi zdi sicer tuje, tudi vzdušje občasno, a ljudje smo različni. Ena izmed klišejskih cvetk, pripisana ženskemu liku, materi, je tudi ta, da ozki boki niso za rojevanje in češ da se mora dekle zrediti, da bo lažje rojevala potomstvo …

No, če čisto resno nadaljujemo premislek o dekliško-fantovskem nasprotju, nam je kot bralcem zlahka bolj simpatičen Blaž, ki je resnejši: nima seksualnih namigov, Ireno občuduje spoštljivo in vsako njegovo ravnanje ali beseda je odraz upoštevanja drugega in zagotavljanja prijetnega počutja drugega. Seveda je Irena njegovo nasprotje in naslikana kot precej negativen lik. Njeno besedišče je precej grobo, je izzivalna, najprej zavira nadaljnjo pot globlje v jamo, malo iz strahu, malo iz avšaste principelnosti, kar nam je sicer lahko tudi prav simpatično, potem racionalno odsvetuje nadaljevanje poti. Pri tem že nekako zraste v naših očeh … A kaj, ko se hip za tem zvrne kopica ravnanj, ki jih ne moremo odobravati. Kljub temu da Blaž vztraja, da bo poklical očeta, prevzel nase odgovornost nespametnega odhoda v jamo, jo pretehtanje pomembnosti ne zadovolji in ustavi. Da pozabi mobi v jami, še ni nič takega, a izpade »kurasto«, neosredotočeno, kar pa je nujno za odhod v podzemlje. Naivno in odprto prosi za pomoč gozdarja, z njim celo koketira in mu mežika ter mu izda skrivnost o najdenih sodih strupa na začetku jame. Tudi to se mi še ne zdi premočrtno slabo, vsekakor ni vredno občudovanja in se v romanu bere kot pristranski prikaz ženskega lika, ki je s stališča tretjeosebnega pripovedovalca na Blaževi strani. Da ga popelje do jame in v jamo, tudi ni vrh njene slabosti.

Neverjetno, povsem neverjetno pa se mi zdi, da bi oba najstnika po vsem tem kar pustila gozdarja v preddverju jame s sodi nepoznane nevarne snovi in mu napovedala vrnitev po dobri uri in pol. Kaj pa bi najstnika mislila, da bo on počel to uro in pol? Čakal nanju? Skratka, pisatelj pripiše nepremišljen podvig obema najstnikoma in predvsem potezo, ki je, kakor je opisana, neprepričljiva. Če se je sprva Blaž spraševal, kaj je Ireni, da je tako naivna in vse informacije zaupa nepoznanemu gozdarju, ga po prihodu v jami vsa sumničavost mine in sledi le temu, da bi Ireni zadostil oziroma se izkazal v njenih očeh, ko hoče najprej sam naprej po mobi in nato popusti, ko želi ona z njim.

Najhujša Irenina neodgovornost pa se izkaže globoko v jami po tem, ko zaslišita grmenje kot pred nevihto in se izkaže, da se je ravno med njunim selfijem (Blaž se spozna tudi na fotografijo, tako lahko ob osvetljavi posnameta fotografijo v povsem temni jami) zrušila stena in da sta tako ujeta v jami. Blaža, ki ima s starši lep in zaupljiv odnos – in to mi je všeč, saj ni in ne sme biti nujno, da je vsak najstniški odnos s starši konflikten, čeprav večinoma je – namreč miri misel, da ju bo, ko se bodo Blaževi in Irenini starši vrnili z družinskega izleta v Postojnsko jamo, rešil njegov oče, saj je izkušen jamarski reševalec. Na Ireno, ki pa uteleša najstnico, ki staršem raje prikriva in z njimi manipulira, pade vsa senca, namreč spletkarsko, da starši ne bi vedeli, kam sta šla, je z mize pri Blaževih doma, preden sta krenila na pustolovščino, izmaknila listek s podatki, ki jih jamarji pustijo: v katero jamo so šli in kdaj je predvidena vrnitev; v nasprotnem primeru se sproži iskalna akcija.

Večina potez ima sicer svojo logično razlago in tudi ta jo ima. Dekle je ravnalo, kakor bi marsikdo. A nespametno. A v poglavju z naslovom Skozenjc jo prestreli: »Kakšna kokoš sem! Neumna sem kot noč! To sem ravnokar pomislila – kaj, če sem o strupih povedala človeku, ki jih je prinesel v jamo?!« Zgodba se v duhu slab začetek dober konec tudi konča. Tudi Irena v resnem položaju med reševanjem skozi domnevno drugi izhod jame ravna povsem resno in odgovorno ter sodelujoče. Čeprav se približa paniki, se na Blaževo pobudo – zdaj je on vodilni in mu ona sledi – umiri in je njeno ravnanje zgledno. Seveda pa po težkem in mučnem prihodu na plano, ga frcne po riti. No, jaa … Vrnimo se k bistvenemu: zaradi njunega neodgovornega ravnanja poteka zahtevna in draga iskalna akcija in gasilcem uspe odstraniti podor v jami ravno v trenutku, ko se najstnika že spuščata s hriba, držeč se za roke in z občutkom nelagodja, da sta sprožila vse to. Torej zanimivo in pohvalno je, da se glavna junaka v romanu rešita sama.

Prav lastna aktivnost in iznajdljivost ter to, da po sili razmer prva odkrijeta prehodni rov v jami skozenjc (kakšna simbolika!), kar pomeni v jami, ki se gre skoznjo, saj ima vhod in izhod, lahko sproža v mladih bralcih razmišljanje o raziskovanju, inovativnosti, vztrajnosti in pogumu. Ob stresni preizkušnji se mlada junaka tudi zbližata kot človeka in tudi telesno: v prvem poljubu, s prvimi nedolžnimi dotiki, s prvimi tesnimi objemi. Suma sumarum gre za večinoma prepričljivi zgodbi. O zgoraj navedenih slabostih, pomanjkljivostih in diskutabilnih potezah pa mladi bralci lahko povejo svoje poglede v debatah ob knjigi ali v spisih. Ne gre za problematična najstnika, ne gre za problematične odnose. In prav zato, ker so tudi takšni mladostniki med nami, se mi zdi roman priporočljiv, saj mladim bralcem razprostre priložnosti in pustolovščine za aktivno in polnovredno/bogato življenje, vseskozi opozarjajoč na previdnost in predvsem odgovornost.