Klateži dharme

Klateži dharme so potepuški, delno avtobiografski roman, ki je po mnenju mnogih Kerouacovo najbolj uspelo delo. Označimo ga lahko kot hvalnico samoti in potepanju, v kateri kot osrednja lika nastopata pripovedovalec in pisatelj Ray Smith ter pesnik, mislec in zenbudistični klatež Japhy Ryder (osnova zanj je bil še živeči pesnik Gary Snyder). Tako kot druge mlade somišljenike ju druži prepričanje, da ujetost ameriške družbe v začarani krog proizvodnje in potrošništva ne prinaša prave sreče. Mestno udobje in razvade zamenjata za asketsko življenje in večino časa se potepata in skupaj filozofirata, še z enim prijateljem pa se namenita osvojiti visoko goro Matterhorn v Sierri Nevadi. Vrh na višini 3743 metrov v protagonistu vzbudi osvežujoči občutek svobode, ki se v njem še izraziteje razlije po tem, ko se mu po neprijetnem občutku tesnobe, da bo umrl, ki ga doživi tik pod vrhom, posveti, da z gore ne more pasti. Po tem doživetju se v njem odpre še globlja potreba po sožitju z neokrnjenostjo narave, zato se odloči prihodnje poletje preživeti še kot varuh pred požari v enem ameriških naravnih parkov, medtem ko se prijatelj Ray vrne k svojemu prejšnjemu načinu življenja – pitju alkohola in večinoma neplodnemu razpravljanju o filozofiji in poeziji. Sicer razmišlja o tem, da bi se zoperstavil potrošniškemu okolju in poiskal drugačen način življenja, a se neprestano vrača v običajno življenje. Tako tudi na koncu romana, s čimer ostaja odprto vprašanje, koliko si zares prizadeva(mo) poiskati notranji mir, koliko pa gre morda za preprosto navajenost. Roman odlikuje izjemno živ jezik ter številni duhoviti odlomki o prigodah samooklicanih klatežev ter njihovem iskanju dharme – resnice oziroma najvišjega življenjskega načela.