Klical sem ga Kravata

Mlada pisateljica z »multi-kulti« identiteto v svojem tretjem in najodmevnejšem romanu poveže dva družbena odrinjenca. Človeka, ki se za nedoločen čas zapre v sobo in povsem omeji stik z družino ter odsluženega uslužbenca v podjetju. Hikikomorija in salarymana.
In čeprav poudarja japonsko kulturo, je zgodba univerzalna, primerna za katerokoli storilnostno naravnano družbo nagnjeno k izenačevanju. Zgodba bi se lahko zgodila tudi pri nas…Rahločutno podan, skoraj impresionističen pogovor, ki »s pomočjo nebistvenih reči teče o bistvenem« je prepuščen protagonistoma in gladko steče šele takrat, ko se oba akterja »udomačita«. Pavze med mislimi zrahljajo urejeno strukturo in kruta resničnost se zabriše z upajočim koncem. Knjiga nagovarja k preprostosti in empatiji. Zrahljajte si kravato, razmršite lase, zajemite sapo in si priznajte, da je za najpomembnejše ljudi v vašem življenju dovolj že to da ste.