Kličite me Esteban in druge zgodbe

Prevod dela: Zovite me Esteban. , 400 izv.



Lejla Kalamujić je rojena v Sarajevu, leta 1980. “Deževno jutro nikamor se mi ne gre”, je prvi stavek v knjigi Kličite me Esteban in druge zgodbe, pomenljiv in nazoren, saj so celotne delno avtobiografske zgodbe prepletene z melanholijo, osebno izpovedne, zaradi izgube matere (»V mojem življenju ni spomina na mater. Ona je le zgodba, tista sveta, o nastanku, o intimnem prazačetku.«), očeta alkoholika (»Imela sem deset let. /…/ Babi jokavo, dedi jezno, kdo ve, kolikokrat že nergata očku, naj se izogne gostilne.«), homoseksualne identitete (»Noben pogled ni vstopil vame kot njen. … Njen pogled mi prodira v kosti, najde najbolj oddaljena mesta.«), begunstva (»Mi smo otroci iz Jajačke. /…/ Kasarna, ki je bila požgana, zgrajena, porušena , spremenjena v črno gnojno rano, iz katere se plazijo kače, tudi polmetrske.«). Značilne teme ženskega pisanja bosansko-hercegovskih avtoric, so se razvijale kot metulj iz ličinke, torej od sevdalink, kjer je bila literatura in ženska v njej nedolžna in ‘nepokvarjena’, polna hrepenenj in sanjavosti, do skoraj ekscesnega pripovednega ustvarjanja v romanih in tudi pesniških zbirkah avtoric. Lejla Kalamujić, brez dlake na jeziku, dodobra pretresa bosansko-hercegovsko tradicijo, saj razdira kolektivno osnovo patriarhalnega ter mu nasproti postavlja moderno žensko optiko.
Knjiga Kličite me Esteban in druge zgodbe je prejela nagrado Edo Budiša za najboljšo kratko prozno zbirko leta 2016, bila pa je tudi v ožjem izboru bosansko- hercegovskih kandidatov za evropsko književno nagrado leta 2016. Predstavlja kakovostno branje, vredno našega časa.