Kmalu nasvidenje
Žanr | problemski roman, psihološki roman |
Narodnost | švicarska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | KUD Sodobnost International |
Zbirka |
Knjižna zbirka Horizont |
Prevod |
Slavo Šerc |
Ključne besede | Bolezen, Darovanje organov, Srčno popuščanje, Zdravniki in bolniki, Zdravniški pregled |
"O koncu se ne da pripovedovati."/str. 93
Prvoosebni pripovedovalec, ki v svojem poklicu skrbi za ohranjanje kulturne dediščine, je še dokaj mlad človek. O možnosti težje bolezni ni še nikoli razmišljal. Po daljšem napornem delu si nekoč privošči oddih v Tuniziji, kjer pa ga iznenada izda srce. Na srečo je z njim Američan, ki prav tako kot on ne mara množičnega turizma, in ta mu v prvih trenutkih slabosti priskoči na pomoč. Po nekaj dneh v tuji bolnišnici že toliko okreva, da se lahko vrne v Švico. Prepusti se nadzoru domačega zdravnika. Vse kaže, da je najhujše za njim. Zgovoren kot je, svoje težave, pa tudi preteklo življenje, razkriva služkinji, sestri in skrivnostnemu neznancu, ki bi lahko bil tudi bralec. A vložna zgodba, nekakšna pravljica o vitezu in devici, daje slutiti, da je njegov optimizem bolj krhke narave. Njegove filozofske traktate o zdravniških čakalnicah, pa o darovanju in presaditvi organov, bodo razumeli zlasti tisti, ki so se kdaj že sami soočili s čim podobnim. Kako ne razmišljati o smrti v trenutkih, ko gospe s koso ni več mogoče odriniti? In morda še nekaj iztočnic za bolj poglobljeno branje: zakaj naslov Kmalu nasvidenje? Je poklic, ki ga opravlja glavni junak, morda simbolično povezan z njegovim zdravstvenim stanjem? Kaj počne v zgodbi ptičja kletka?
Objavljeno: 13.06.2021 18:37:42
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:32
V nedeljo sem užival v najprijetnejši kopeli in najboljšem zajtrku v svojem življenju, počutil sem se dobro in sveže in sestro sem presenetil z obsežnim, naravnost slikovitim opisom svojih doživetij, pri čemer sem, ne da bi vedel, ali naj se tega veselim ali naj to obžalujem, opazil, da sem doživeto z vsakim stavkom omilil, skoraj razresničil. Po radiu sem nekoč slišal, kako so nekega pisatelja vprašali, zakaj piše – to vprašanje se postavlja samo pisateljem, nikdar še niso kakega violinista vprašali, zakaj igra violino, samo morilce in pisatelje sprašujejo po motivih za njihovo početje -, in pisatelj je odgovoril, da piše, da bi se ubranil resničnosti.
(str. 93)