Kmetica

V spremni besedi Alexandre Natalie Zaleznik preberemo:« Avtorica živi v kraju Aquila v kantonu Tessin. V svojem vsakdanu združuje fizično in intelektualno delo. Kmečka opravila so zanjo izrednega pomena, in meni, da je delo v kuhinji in hlevu enako pomembno in zahtevno kot pisanje. Dodaja še:« Mislim, da imata kmečki svet in svet umetnosti veliko skupnega. Oba zahtevata veliko svobode in discipline.« Poleti že vrsto let dela kot pastirica.« (str. 63) Pred nami je drobna knjižica, ki temelji na tovrstni filozofiji, prepričanju. Kljub temu, da je drobna, zahteva počasno, pozorno branje, uživanje in použivanje v besedah. V besedah o življenju na kmetih skozi vse leto, skozi vse letne čase, o povezanosti in odvisnosti od narave, od njene dobrotljivosti ali krutosti. V smislu »Ko Eskimi ulovijo kita, ga pojedo toliko, da se jim trebuhi vidijo skozi bunde.« Pritegne že naslov, brali bomo o kleni Kmetici in njeni pomočnici. Kmetica je še veterinarka in fotografinja. Srečamo se tudi z drugimi kmeti, dogajanjem na vasi, v dolini, kjer plavajo krave, kokorikani in kokoši v hlačkah, zlobni maček Mefisto, dooolgi požirki mleka, prijazen zakol, šepetanje v kravje trebuhe, vran brez noge, duh mrtve babice, pa ne štirje, ampak pet letnih časov. Medtem ko čakaš ali bo tisti, ki je prišel v tvoje življenje še en turist na kmetiji več ali nekdo, ki si bo upal. Ostati, odpotovati, širiti obzorja? Knjiga je poezija, pesem, haikuji, čisti rezi v živo meso, presežek na literarni sceni (avtoričine knjige so vse po vrsti tudi nagrajevanje), so karamele v žepu, minus deset, sprane poti od vetra in dežja, samota, smrt, žare iz švicarske borovine. Berite počasi, opazite vsako ivje in jelenje okostje, šopke orlove praproti, vsak vonj po žagovini ali zvok kamenja po melišču. Gotovo ste to že dolgo, dolgo, predolgo pogrešali.