Knjiga o Blanche in Marie

V knjigi Knjiga o Blanche in Marie nas švedski pisatelj Per Olov Enquist prestavi v Pariz v zadnjih desetletjih 19. in prvih desetletjih 20. stoletja, v čas razcveta številnih znanosti. Tudi življenjski zgodbi dveh žensk, Blanche Wittman in Marie Curie, sta svojevrstno pričevanje o razvoju znanosti: psihiatrije z začetki psihoanalize in naravoslovja s kemijo in fiziko. Blanche Wittman je več kot petnajst let svojega življenja preživela v pariški psihiatrični bolnišnici Salpêtrière, kjer je bila pacientka doktorja Jean-Marie Charcota. Zadnja tri leta je kot ozdravljena nekdanja pacientka delala v laboratoriju bolnišnice, nato pa je postala osebna asistentka in zaupnica Marie Curie. Pri tem so ji zaradi posledic žarčenja novoodkritega in neraziskanega radija sčasoma amputirali obe nogi in levo roko. Avtor je delo napisal na osnovi Blancheine zapuščine, mape z naslovom Knjiga vprašanj, ki vsebuje tri zvezke zapiskov (rumena, črna in rdeča knjiga), njen cilj je bil napisati knjigo o ljubezni. Razdelitev pripovedi na tri dele obdrži tudi Enquist. Skozi pripoved, kjer se prepletajo zapiski Blanche in Enquistovi komentarji, se razkrivajo takratne razmere in razmerja v psihiatrični bolnišnici z metodami zdravljenja, ki so vsebovale tudi razkazovanje posameznih bolnic širši strokovni javnosti (takih »uprizoritev« sta se npr. udeležila tudi mladi Freud in Strindberg – doživetje je navdihnilo dramatikovi gledališki igri Zločini in zločin in Inferno (str. 21)). Blanche je bila glavna protagonistka teh uprizoritev, poleg Jane Avril (postala je znana plesalka kankana, upodobil jo je Toulouse-Lautrec ), ki je ob Blanche in Marie tretja glavna oseba pripovedi. Blanchina zgodba in podoživljanje lastnega razmerja z zdravnikom Charcojem se tesno prepleta z intimnim življenjem Marie Curie: tri leta po moževi smrti se je Marie Curie spustila v ljubezensko razmerje z znanstvenikom, poročenim in od nje mlajšim fizikom Paulom Langevinom, kar je v Franciji povzročilo velik škandal in ogorčene javne napade takratnih medijev nanjo, bila je tujka (Poljakinja, dekliški priimek Skłodowska), ki ogroža francoskost, uničiti so jo hoteli intimno in kot znanstvenico in ji preprečiti prejetje Nobelove nagrade za odkritje radija in polonija leta 1911. Ob vsem javnem pregonu je Marie Curie tudi hudo zbolela za posledicami sevanja. Enquist svojo pripoved zaključi z omembo zadnjega srečanja vseh treh glavnih žensk: Blanche, Jane Avril in Marie Curie in pogrebom Marie Curie julija 1934. S tem delom je Enquist iztrgal pozabi izjemno zanimivo življenjsko zgodbo Blanche Wittman – ženske, o kateri zgodovina znanosti ne govori, in ki bi v svoji najbolj intimni izpovedi brez pisateljevega romana gotovo ostala širši javnosti manj znana. Pariška psihiatrična bolnišnica Salpêtrière se večkrat pojavlja v književnosti različnih narodov, v sodobni književnosti nanjo lahko naletimo npr. v delu Siri Hustvedt: Kar sem ljubil. Enquist je bil pisatelj, dramatik, športnik in športni novinar, dobitnik več literarnih nagrad. Od njegovih romanov lahko v slovenščini beremo delo Knjižnica kapitana Nema.