Knjiga o Uni

Knjiga o Uni je knjiga o reki, stvareh, rastlinah in živalih v njej. Je knjiga o ljudeh ob njej, ki ji nastavljajo obraze, da z njih v večnost prebira osebne in družbene travme. Splošne, ki jih imamo vsi in vse družbe, kot tudi tiste, za katere mnogi niso niti sanjali, da jih bodo kdaj doživljali. Travme vojne. Lepa osemdeseta jugoslovanska leta so nedolžna, mirna, njihov čas je čas brez trohice pričakovanja more devetdesetih let, ki se je zgrnila nad ljudi, dobre in manj dobre, se spustila z neba kot nepričakovano zlo in razrušila mesta, oropala otroke staršev, starše otrok. Mora, ki je zasekala med sosede globoke brazde, iz katerih ne raste hranljivo žito, temveč mezi grenka kri še leta in leta. Faruk Šehić je knjigo pisal več let, kot vrsta terapije je bilo zanj to pisanje, v katerem je hotel dati prednost magiji, torej Uni, pred vojnimi grozodejstvi. Do zgodbe o Garganu se potapljamo v reko, po njej plujemo vzneseno in lahkotno, nato pa nas avtor izvrže v svet, ki ni lep, svet, v katerem normalen družbeni red izgine kot kafra. V njem se borimo samo še za golo preživetje in tam magičnost obstaja samo še v knjigi poezije za pasom, pod vojaškim suknjičem, tesno ob telesu, ob vroči koži, skozi katero pronicajo prošnje za Življenje. Gargano, avtorjev alter ego, ki živi v rani na podlakti, je tisti, ki pove veliko o tem drugem svetu, a ne vse in ne v detajle. Vojna grozodejstva samo nakaže, nas pa vseeno zmrazi, ko vonjamo smodnik in prah zemlje, ki leti po nebu skupaj z mrtvimi soborci in počasi lega nazaj v naše misli, na naša telesa. Avtor je imel to srečo, da je vojno preživel, a za vsako vojno pridejo najtežja obdobja, ko se je treba postaviti na noge in živeti dalje z vsemi spomini.
Vse je, je bilo, bo – vse povezano, vse eno. Kot Una. Mirna in čista, ki na trenutke samosvoja in neznansko močna spodnaša hišam temelje.