Knjiga z rdečimi platnicami

V naslovu pisateljica namiguje na rdeče platnice medvojne zbirke za ženske, a namesto trivialne, nam ponudi inteligentno, radoživo in duhovito literaturo. Tako nas pouči prevajalka Tatjana Jamnik, ko pa sama zagrizeš v rdeče platnice, se o tem lahko tudi prepričaš. Knjiga je zelo zahtevno, žensko (seveda, tudi moško:) branje, a hkrati nezahtevno, saj zajema v temeljih vsega, kar smo lahko doživele tudi same. Se rodile v dokaj posebnih družinah (seveda), odgriznile glavo sošolcu, ki mu nismo bile všeč (normalno), dobile menstruacijo med otroško igro (med pasjim in kokošjim oglašanjem, medtem ko je dementna babica odtavala k sosedi), izdale prijateljicam skrivnost čudaškega piflarja v belih spodnjicah (nesramno), v prazno polemizirale z očeti, fanti in možmi (brezupno), se odtujile od prijateljic, staršev, sebe. Se iskale, poizkušale letet, a bile večinoma privezane na tla. In kakšna je le dočakala tudi starost, zaplesala vdovin ples, dočakala poroko svoje hčere – nove izgubljenke, poletela ali odletela pa s pomočjo bolezni, demence, cinizma, pijače ali tabletk. Knjiga z rdečimi platnicami se tu ne konča. Urednik (moški) življenje, ki ga želi zapisati punčka o babici (ženski) ureja in cenzurira po svoje, a pisateljica (ženska) knjige z rdečimi platnicami ne konča, naniza le vrsto možnih koncev in nam sporoča, kar pa ženske itak že vemo, da kdo nam pa kaj vendarle more. In tako zgodbo zaključi z vprašajem. Ne boste verjeli, kako učinkovito je to. (Iz citata, ki ga navede v uvodu poglavja.)