Knjiga zeli za dušo in telo

Kako živeti? Kako uživati? Kako (si dovoliti) biti? Kako sobivati? Kako se ljubiti, se dolgočasiti, ostati zdrav, se sprijazniti z življenjem in se pripraviti na smrt? Kako torej − živeti? O vsem tem in marsi-marsičem vmes svoja razmišljanja z bralci deli madžarski pisatelj in novinar Márai, rojen 1900 v plemiški družini, nasprotnik nacizma pa tudi komunizma, zaradi česar je leta 1948 za vselej zapustil svojo domovino, v kateri so bila njegova dela vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja celo prepovedana. Kljub vsemu je kot osnovo svojega ustvarjanja zavestno ohranjal svoj materni jezik in na ta način pomirjal svojo potrebo po pripadnosti narodnim koreninam. V slovenščino imamo prevedene tri njegove romane in pričujočo zbirko, ki je nič drugega kot intimni izraz čuteče in razmišljujoče osebnosti, z zapisi, ki jih podaja kot trditve, pa avtor ne želi niti učiti niti pridigati − temu se skromno odpoveduje, saj ve, da ne ve vsega, in da tisto, kar ve, morda ni tako, kot on to ve, a morda tudi je. Ti tihi dialogi so predvsem njegov globoko iskren notranji pogovor s svetom in življenjem nasploh ter s samim seboj in ga razkrivajo kot visoko spoštljivega človeka, (vsaj na videz) pomirjenega v svoji bivanjski razsežnosti, tako navznoter kot navzven. Svojo pot je prehodil tudi ob iskanju navdiha in (po)moči prebiranja vzornikov kot so Seneka, Epiktet, Avrelij in Montaigne. Ti so ga opogumljali in utrjevali v stoični drži, žal pa je svoj boj z življenjem kljub vsemu izbojeval tragično. Ne oziraje se na to, so ti razmišljujoči zapisi eni tistih, ki jih je vredno večkrat odpirati in ob njih premišljevati tudi samega sebe.