Knjižničarka iz Auschwitza

“Vsi so že slišali za največjo knjižnico na svetu, jaz pa bom napisal knjigo o najmanjši knjižnici na svetu in njeni knjižničarki.” Tako je dejal avtor knjige Antonio Iturbe, glavni junakinji te zgodbe, Diti Kraus, ko ga je popeljala po poteh in krajih svojega otroštva. V roman je vpletel njeno trpko izkušnjo iz mladosti in jo prepletel z bujno domišljijo.
V tovarni smrti, kot so mnogi imenovali taborišče Auschwitz-Birkenau, je bil blok 31 nekaj nenavadnega, skorajda nemogočega. Bil je krinka za mednarodne opazovalce Rdečega križa. Fredy Hirsch je uspel taboriščne oblasti prepričati, da bi bilo koristno imeti posebno stavbo, ki bi jo namenili druženju otrok. In sredi tega “družinskega taborišča”, se je znašla tudi Dita z očetom in materjo, ki sta tam garala dan za dnem, kot na tisoče drugih taboriščnikov. Dito, ki je tekoče govorila češko in nemško ter zelo dobro brala, so prvič uporabili v bloku 31 kot šepetalko pri igri. Hirsch je v njej prepoznal pogumno deklico, ki se ne boji in zato ji je ponudil delo knjižničarke. Predstavil ji je tako imenovano “živo knjižnico”. Ljudje, ki dobro poznajo kakšno knjigo, hodijo od skupine do skupine in otrokom pripovedujejo zgodbe na pamet. V Fredyjevi sobi je bilo skritih osem knjig, za katere je vedelo samo nekaj posameznikov. In za te knjige je skrbela Dita, jih varovala, skrivala v žepu pod haljo. Vsak dopoldan jih je nosila posameznim učiteljem, ki so jih na skrivaj uporabljali, zvečer pa vračala v skrivališče. Neznansko se je bala nemškega zdravnika Mengeleja, ki izbiral otroke za svoje raziskovalne projekte. Vlaki smrti so prihajali dan za dnem in na tisoče in tisoče jetnikov je za vedno ostalo, smrt je bila nekaj vsakdanjega.
Veliko zgodb je bilo že napisanih o trpljenju v taboriščih, prav vsaka pa je košček mozaika, ki ga sestavljajo te grozote, obup in razčlovečenje. Čeprav so okoli nje umirali njeni bližnji, je Dita verjela in se borila za preživetje…