Ko imel bi vse

Marco Missiroli (1981) velja za enega najuspešnejših mlajših italijanskih avtorjev. Ko imel bi vse je tretji njegov roman, ki ga lahko beremo v slovenskem prevodu. V njem vstopimo v življenje štiridesetletnega Sandra, ki med poletnimi počitnicami obišče pred kratkim ovdovelega očeta v Riminiju. Po začetni zadregi in nelagodju se postopoma zbližata, odnos pa še poglobita ob Sandrovem drugem prihodu v Rimini nekaj mesecev pozneje, ko je oče že tako bolan, da ne more več skrbeti zase. Sandro se med bivanjem z očetom ves čas spominja tako brezskrbne mladosti v rojstnem kraju kot svojega odraslega življenja v Milanu, za katero se zdi, da ga zaznamujeta predvsem negotovost in osamljenost. Bralci skozi njegovo prvoosebno pripoved spoznavamo njuno preteklo življenje in izvemo, da je bila največja očetova in tudi materina strast ples, medtem ko se je Sandro ujel v past iger na srečo. Zasvojenost in dolgovi so bili krivi za njegov razhod z Giulio, skrhali pa so tudi zaupanje in odnos z očetom in materjo. Čeprav Sandro zaradi očetove bolezni preživlja težke čase, se postopoma sestavlja, postaja bolj odgovoren in na neki način do konca odraste. Pri tem mu pomagajo prijatelji iz mladosti, Bibi, s katero se zaplete v razmerje, in seveda oče. Oče in sin se v pogovorih in med opravljanjem vsakdanjih opravil na novo spoznavata, začenjata razumeti drug drugega in razloge za njuna dejanja ter ugotovita, da si sploh nista tako zelo različna. Čeprav pripadata različnim generacijam in živita v različnih svetovih, je življenje obeh zaznamovala želja po zmagovanju oziroma želja ‘da bi imela vse’. Spoznanje, da v življenju nihče ne samo zmaguje in da nihče ne more imeti vsega, je bilo za oba zelo grenko. Za dogajanje so značilni neprestani časovni (med sedanjostjo in preteklostjo) in krajevni preskoki (med Milanom in Riminijem), roman je napisan v prvi osebi, dialogi, ki so deloma zapisani v pogovornem jeziku, spominjajo na dramsko besedilo – ta vtis še okrepijo pogosti premolki, ki marsikdaj povedo več kot besede. Čeprav so vsi glavni protagonisti moški (Sandro, Nando, Sandrovi prijatelji, Bruni, ki ga je vpeljal v svet iger na srečo), dogajanje močno zaznamujejo ženske (predvsem Sandrova mama oziroma Nandova žena in Sandrovo nekdanje dekle Giulia), ki so ves čas prisotne prav s svojo odsotnostjo.