Ko izgubiš — : zgodba o prebolevanju samomora v družini

Knjige zagotovo ne bi vnašala na portal dobrih knjig, če se po čistem naključju ne bi znašla na tiskovni konferenci na Svetovni dan preprečevanja samomora, (torej na dan vnosa, danes, 10.9.), se pustila poučiti o pojavu in šla domov z drobno (a polno pomembne vsebine) knjižico, ki jo prebereš v enem dihu. Gre za spomine, izpoved Anje Klančar, ki se je soočala s samomorom matere in potem še očeta. Pojav samomorilnosti in žalovanje sta jo kasneje zanimala tudi po strokovni plati in to je bila tudi tema njene magistrske naloge. V pričujočem zapisu se Anja razgalja intimno, spregovori o svojem žalovanju, s tem postane glas vseh, ki jih ob doživetem prežemajo: velika, neznana krivda, žalost, bolečina, sram, izgubljenost. Anja spregovori o tem, kako si pomaga na začetku: z umikom iz družbe, s prenažiranjem, alkoholom, rezanjem, cigareti. Le malo je “orodij”, s katerimi bi lahko pozitivno prestopila v normalno življenje. A počasi jih vendarle najde; strokovne službe in posameznike in veliko moč v sebi. Žal pa mora vse preživeto, doživeti ponovno, ko samomor naredi še oče. V spremni besedi so tokrat tudi glasovi vseh, ki pri samomoru nastopijo kot podporne službe ali osebe: duhovnik, zdravnik, psiholog, policaj, predsednik Rotary kluba, kar daje knjigi unikaten pečat, saj se s pojavom samomora vendarle in zares srečujemo kot družba. Anja knjigo tako tudi zaključi, s pozivom, da se združimo, ji kaj napišemo, se javimo z idejami, kako problem žalovanja in stigme še reševati. Vsekakor pa je prvi in najpogumnejši korak naredila prav sama. Spregovorila je.