Ko so zvezde razpršene

Življenje piše žalostne zgodbe, nekatere imajo srečne konce. Victoria Jamieson v pričujočem grafičnem romanu opisuje resnični življenjski poti bratov Omarja in Hassana Mohameda, ki sta vojni v Somaliji ubežala v kenijsko begunsko taborišče Dadaab. Zgodbo avtorici pripoveduje že odrasli ameriški državljan Omar, saj je njegov brat Hassan invalid, epileptik, edina beseda, ki jo zna reči je hujo. Brata sta v Dadaab prišla kot otroka, njuna zaščitnica je postala dobrosrčna begunka Fatuma. Fanta sta v Dadaabu živela v skrajni revščini, Omar je predano skrbel za bolnega bratca, ob tem pa končal osnovno in srednjo šolo. V taborišču sta namreč preživela kar petnajst let. V stripu se vrstijo bridke pa tudi vesele dogodivščine beguncev, priča smo prijateljskim vezem, ki so pomagale pregnati malodušje, pa tudi hrepenenju po taboriščni Indiji Koromandiji, to je selitvi v Ameriko, kar je bilo omogočeno le redkim. Avtorici je s čudovito, topline polno ilustracijo uspelo omiliti tragiko trpljenja, o katerem v Evropi ne vemo veliko, ki pa pretrese do obisti. Magijo pripovedi so začutili mnogi po svetu, saj je bil strip nagrajen s številnimi nagradami, v knjigi jih je naštetih kar sedem.