Kokoschkova lutka
Žanr | eksistencialistični roman |
Narodnost | portugalska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
Založba | V. B. Z. |
Zbirka |
Besede brez meja |
Prevod |
Barbara Juršič |
Ključne besede | Ljubezen, Umetnost, Vojna |
V romanu z naslovom Kokoschkova lutka portugalskega pisatelja, ilustratorja in glasbenika Alfonsa Crusa, gre pravzaprav za preplet življenjskih zgodb nekaj ljudi. Gre za odnose med ljudmi, ki med seboj niso sorodstveno povezani, hkrati pa roman pripoveduje tudi zgodbo neke družine. Z družinskimi in medosebnimi odnosi pa so povezane tudi ljubezenske zgodbe, ki nas tako ali drugače zaznamujejo. Nekatere ljubezni so take ljubezni, ki nas, zato ker niso dokončane, spremljajo vse življenje. V naših glavah so vse do trenutka, ko vemo, da se bomo morali posloviti. Je pa roman sestavljen iz romana v romanu. Vse skupaj pa nas pripelje do tega, da počasi spoznavamo sorodstvene in druge povezave med ljudmi. Na naša življenja ne vplivajo samo tisti, s katerimi smo v sorodstvenih povezavah, ampak tudi drugi ljudje. Mogoče celo tisti, ki smo jih spoznali preko knjig. Gre za preplet med resničnostjo in fikcijo, usodnosti vojne in ljubezni. In kot smo že omenili, vlogo umetnosti v naših ali drugih življenjih. Umetnost nam daje moč izražanja, pogovora z ljudmi, ki jih čutimo, čeprav z njimi nismo spregovorili niti besede. Zgodba se prepleta z življenjskimi vprašanji, ki si jih zastavljamo vsak dan znova in znova. Včasih odgovor najdemo, včasih pa tudi ne. Zelo pomembno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti pa je, kaj je fikcija in kaj je resničnost? Se fikcija odseva tudi v resničnosti? Kot je zapisano v romanu, je bil slikar Oskar Kokoschka tako zaljubljen v Almo Mahler, da je, ko se je njuna zveza končala, dal narediti lutko v naravni velikosti, ki je imela vse značilnosti njegove ljubljene. Z lutko se je sprehajal, jo vodil v opero. Gre za simbol neke ljubezni, nekega odnosa in prikaz, kako lahko določeni odnosi vplivajo na nas. In ja, ne bi verjeli, ampak celo sredi vojne in bomb nekateri ljudje kupujejo kakaduje. Kot so zapisali pri založbi nas drugi delajo žive, zlasti tisti, ki nas imajo radi. Knjiga je leta 2012 prejela nagrado EU za književnost.
Objavljeno: 02.01.2022 12:12:29
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:48:13
“Trgovina s pticami je kraj, kjer je največ kletk. Na svetu ni kraja, ki bi bil zgrajen s toliko omejitvami, kot je trgovina s pticami. Povsod same kletke. Nekatere so znotraj ptic in ne zunaj njih, kot si predstavljajo ljudje. Kajti Bonifaz Vogel je velikokrat odprl kletke in kanarčki niso pobegnili. Ptiči so se stisnili v kot in se trudili, da ne bi gledali proti odprtim vratcem ter odvračali pogled od svobode, katere vrata so ena najbolj zastrašujočih. Svobodni so se počutili samo v zaporu. Kletka je bila v njih samih. Tista druga, kovinska ali lesena, pa je bila samo metafora. Bonifaz Vogel je živel sredi metafor.” (str. 26)