Koliko korakov naredimo, kadar stojimo?

Na teh dveh vsebinskih temeljih je avtorica ustvarila malo drugačno pripoved o življenju v psihiatrični ustanovi – delo brez diagnoz in skrbnih opisov terapij, pripoved, ki ne želi biti kritika zdravstva ali obravnave psihiatričnih bolnikov. Tokrat je prizorišče predvsem prostor zgodb. V opazovanju drugih ljudi so namreč na prvi pogled čudaška dejanja številnih oseb izhodišča različnih življenjskih zgodb, dogodkov in okoliščin, ki posameznike pogoltnejo v vrtinec človeške stiske, krize, duševne motnje ali bolezni, globoke notranje praznine, rane ali kaosa, ki upa na učinkovito strokovno pomoč, ki naj bi neznosno zapletenost bivanja napravila spet znosno. V številnih fragmentih zgodb stranskih oseb je avtorici zelo spretno uspelo združiti tragično in komično, tudi zgodba prvoosebne pripovedovalke Ane (ki samo sebe imenuje Malina) se  bralcem razkriva po drobcih, podoživljamo lahko Anine/Malinine trenutke depresije, samopoškodovanja, mutizma, razcepa osebnosti, splošnega svetobolja, nihanja med prostovoljno izoliranostjo in intenzivnim iskanjem človeških stikov in sočutja. Ano spoznavamo tudi skozi doživljanje oseb, ki jo obiskujejo.

Pripoved je svojevrstna hvalnica izpovedani in zapisani besedi, v delu je omenjenih ali citiranih kar nekaj knjig, Ana se odpove pobegu iz bolnišnice, ker jo zanima, kako se konča zgodba, ki jo je začela pripovedovati druga uporabnica psihiatričnih storitev.

Predvsem pa delo izpostavlja dejstvo, da ima vsako življenje, poleg (javno razkazujočih) svetlih, tudi (skrbno zamolčane) temne plati, da osnovna in naravna vsebina človeka niso zgolj zadovoljstvo,  uspešnost in sreča, pač pa tudi dvomi, občutek neizpolnjenosti, napačnosti, notranjega kaosa … da smo pod kožo čisto vsi (v kar avtorica z neprisiljenim humorjem vključi tudi zdravstveno osebje) tudi krhki in lomljivi.

Kratek roman, ki drzno ruši mit o obveznem zadovoljstvu in sreči in vrača osebnim intimnim ranam njihovo vrednost in individualnost.