Koliko si moja

Andrej E. Skubic v romanu Koliko si moja? problematizira vprašanje lastnine, kateri sodobna potrošniška družba pripisuje veliko, lahko rečemo, da preveliko vrednost. Tomo Veis je moški srednjih let, ki v življenju resda ni veliko ustvaril, je pa vse do usodnega razkritja Anjine prevare živel mirno in utečeno življenje. Vse je potekalo po njegovih željah in predstavah, zato ni čudno, da se mu trdna tla pod nogami nenadoma izmaknejo. Razžaljen in prizadet se umakne na podedovano domačijo, vendar se tudi tu sooča z zapleti. Tomo se identificira preko lastnine in zato kakršenkoli poseg oziroma spremembo na tem področju dojema kot direktni napad nase in je seveda intimno prizadet. Deluje zelo samovoljno in bralca vseskozi zabava s še tako drobnimi detajli, ki vznemirjajo njegovo notranjo harmonijo in avtoritarno pozicijo. Jezik je lahkoten in sodoben, zelo podrobni opisi Tomovega doživljanja so mestoma prepleteni z retrospektivnimi pogledi.

Problem, na katerega je avtor s tovrstnim protagonistom želel opozoriti je ravno problematična percepcija oziroma ozkoglednost, ki sodobnega posameznika postavlja v vlogo večne žrtve. Tomo je resda prevaran, mati kopiči nepotrebne predmete in ovira njegovo željo po novih bivanjskih prostorih, sosed priposestvuje del njegove zemlje, vendar v vseh odnosih Tomo naredi napako ravno zaradi zagledanosti vase, v svoj prav. O relevantnosti lastne sodbe se ne sprašuje, sklepa prehitro in ne prisluhne želji ali potrebi sočloveka, kar pripelje do skorajda vseh sporov in težav. Ob njih se bralci romana lahko le nasmehnemo s pokroviteljske distance, če nas seveda prvoosebni pripovedovalec ne uspe pridobiti preveč na lastno stran oziroma če nam ne vsili njemu lastne interpretacije dogajanja.

V zgodbi so vsekakor odlično ponazorjene misli razžaljenega moškega ega, ki ga najbolj od vsega razžira misel, da je zamenljiv, da ga ženska ne potrebuje. Anjine nosečniške težave so priročen izgovor za novo vzpostavitev stika, v resnici pa je Tomo tisti, ki potrebuje Anjo, pa čeprav si tega za nič na svetu ne želi priznati. Vsekakor drži, da je z njo izgubil tudi del sebe in se v nastali situaciji ne znajde. Zanimivo je dejstvo, da ga šele soočenje s tujim otrokom, ki je po vseh možnih kriterijih najmanj njegov, končno pripelje do prilagoditve, saj je šele takrat pripravljen sprejeti drugačen življenjski scenarij, ki ga prvič ni napisal sam. Izstopi iz mikrokozmosa, v katerem je vse dotlej samega sebe ohranjal v središču, in se sooči z nenačrtovanimi spremembami, ki mu lahko veliko povedo o njem samem.

Roman je torej navidezno lahkotna ponazoritev neprijetne situacije, ki ni tako zelo neobičajna, saj se z likom zagotovo lahko marsikdo poistoveti. Zabavni opisi v sodobnem jeziku občutek pristnosti le še stopnjujejo. Seznanimo se z eno izmed številnih podob sodobnega človeka, ki se s težavami ne sooča na primeren način, vendar pa zgodba vseeno poskrbi za zabavo in morebiten razmislek o odnosih ter sami stvarnosti sodobne družbe, ki prežema tudi naša lastna življenja.