| Žanr | avtobiografski roman, potopisni roman |
| Narodnost | Ameriške literature |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 1995 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
S poti |
| Prevod |
Jure Potokar |
| Ključne besede | Grčija, Potovanje, Svetovna vojna 1939-1945 |
Avtor Henry Miller, rojen 26. 12. 1891 v ZDA, je pisatelj romanov, potopisov in literarnih esejev. Njegova dela so večinoma avtobiografska ter družbeno kritična. Omeniti je treba vsaj izjemna dela Črna pomlad (otroštvo), Rakov povratnik (Pariz) in Kozorogov povratnik (New York).
Bil je discipliniran in zelo ustvarjalen pisec. Užival je v slikanju akvarelov in dolgih sprehodih ter kolesarjenju. Med bivanjem v Parizu je spoznal dobra prijatelja Anais Nin ter Lawrenca Durrella, s katerima si je veliko dopisoval.
Dogajanje romana je postavljeno v leto 1939, tik pred drugo svetovno vojno. Pisatelj se je odločil, da sprejme povabilo prijatelja Lawrenca Durrella in iz Pariza odpotuje v Grčijo, kjer ga obišče na njegovem domovanju na Krfu. Tam preživi devet mesecev.
Pisanje sledi dogodkom na avtorjevem potovanju v družbi sopotnika Katsimbalisa, grškega intelektualca, pisatelja in poeta.
Gre za izrazito impresionistično pisanje, saj bralca ponese v zamaknjeno pohajkovanje po Grčiji in njenih otokih. Najdemo svet, ki je še zmeraj tih, kjer ni turistov, zadovoljnih s površnimi radostmi. Znajdemo se v tihih kotičkih, kjer začutimo, da bi morda prav tam lahko najlepše končali svoje popotovanje.
Ne le, da se s pisateljem zaljubimo v Grčijo, med branjem se za hip zaljubimo v življenje samo.
Objavljeno: 16.01.2025 14:27:50
Zadnja sprememba: 16.01.2025 14:27:50
Na tisti visoki verandi v Amaroussionu sem, prav ko je svetloba iz drugih svetov začela razlivati svoj sijaj, ujel staro in novo Grčijo v njuni nežni presojnosti, in taki ostajata v mojem spominu. V trenutku sem doumel, da ni stare ali nove, da je samo Grčija, svet, ki se neprestano začenja in ustvarja. Človek, ki je govoril, ni bil več človeške velikosti in sorazmerij, ampak je postal kolos, čigar senca je nihala naprej in nazaj v globokem brundajočem ritmu njegovih opojnih stavkov. Govoril je in govoril in govoril, počasi, umirjeno, neumorno, neizčrpno, glas, ki je dobil postavo, obliko in vsebino, postavo, ki je prerasla svojo človeško velikost, senca, katere odjeki so bobneli v globinah daljnih gorskih obronkov.
(str. 33)
