Komedija staranja : roman
Žanr | družbenokritični roman, psihološki roman |
Narodnost | avstrijska literatura |
Kraj in leto izida | Celovec, 2012 |
Založba | Mohorjeva |
Prevod |
Lučka Jenčič |
Ključne besede | Arhitektura, Avstrija, Egipt, Glasba, Kapitalizem, Književnost in umetnost, Prijateljstvo, Puščave, Starost, zadružništvo |
Je boljši svet mogoč?
Konec petdesetih let dvajsetega stoletja se na počitniškem delu v avstrijski jeklarni srečata dvajsetletna mladeniča, domačin Heinrich in Egipčan Zaharija. Prvi je iz delavske družine in je tam zaradi zaslužka, drugi je iz premožne in vplivne egipčanske rodbine prišel v Avstrijo študirat strojništvo. Kljub razlikam se med njima začne spletati dolgoletno prijateljstvo, ko drug z drugim delita svoje poglede o vprašanjih Boga in človeškega bivanja, predvsem pa ju združuje entuziazem gradnje nove, človeka vredne družbe. Oba sta prepričana o nesmiselnosti družbenega reda, ki temelji na nepotrebni gigantski produkciji in tatvini sadov dela drugega. Pozneje, ko se Avstrijec uveljavi kot pisatelj, Egipčan pa je uspešen poslovnež, ustanovita sredi puščave farmo, ki deluje kot zadružno podjetje, v katerem so vsi zaposleni tudi njegovi lastniki. Kljub uspehom, ki jih eden in drugi dosegata v življenju, sta štirideset let pozneje, na pragu starosti, fizično izčrpana čemerneža, polna zamer in sovraštva drug do drugega. Komično in tragično je, kako vsak s svoje perspektive gledata na dogodke preteklosti, a desetletja stkanih vezi so vendarle dovolj močna, da njuni nesporazumi izgubijo svojo razdiralno moč.
Avstrijski pisatelj starejše generacije, katerega posebni interes velja družbenim spremembam kot estetski ideji, zgodbi dodaja esejistične odlomke, v katerih izkaže dobro poznavanje področja glasbe, literature, arhitekture, gospodarskih in političnih razmer v sodobni Avstriji in Egiptu ter teoretičnih konceptov družbene transformacije. Delo, ki bo zadovoljilo tako tiste, ki jih pritegnejo tančine človeške psihe, kot tudi tiste, ki razmišljajo v okvirih širšega socialnega okolja.
Objavljeno: 18.09.2024 16:28:09
Zadnja sprememba: 18.09.2024 18:58:47
Ni pravilnega življenja v napačnem. V tem bleščečem stavku nekega velikega filozofa se sončijo tisti, ki so se ugnezdili v napačnem življenju, iz napačnega življenja vlečejo profit in ga hvalijo kot pravilnega. – Druge, obsojene na napačno življenje, tlači strah, da jim bo delo, ki jim je bilo dodeljeno včeraj, za kakršnokoli plačilo že, jutri odvzeto in potem ne bodo imeli niti napačnega življenja. Njihov razum duši strah, edino njihova volja do življenja jim pravi, da je to življenje pravilno. Midva, današnja slavljenca, sva v tem pogledu srečneža, ker si domišljava, da ne sodiva ne k enim ne k drugim. Poleg tega sva tisti stavek že pred leti predrzno preformulirala: Ni pravilnega življenja v napačnem in obratno. Ni tudi napačnega življenja v pravilnem. Če bi bilo tako, bi sleherno mišljenje obmirovalo. Kajti misel, ki se hrani iz izkušnje, se napačnemu življenju upira, ga izbriše in mu postavi nasproti pravilno. – Misel pa tudi sili k dejanju. Realizirati hoče pravilno življenje, vendar ve, da tega pravilnega življenja ni ne v glavi ne v resničnosti. V resničnosti obstaja napačno življenje, v glavi njegovo zanikanje. Kar se ponuja, je poskus: v duhovnem esej, v praktičnem eksperiment, kakršen se razvija tukaj na farmi.
(str. 35)