Kompas
Žanr | družbeni roman, monološki roman, problemski roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Roman |
Prevod |
Suzana Koncut |
Ključne besede | Kulturna dediščina, Kulturna zgodovina, Orientalizem |
Ali lahko Zahod identitetno sploh obstaja neodvisno od Vzhoda?
Avstrijski muzikolog Franz Ritter vsebino romana prvoosebno poda v eni sami svoji neprespani noči, obremenjen z usodno zdravniško diagnozo in ohromljen z boleče težkim hrepenenjem po neizživeti ljubezni do orientalistke Sare. V teh nekaj nočnih urah skoncentrirano razgrne večstoletno zgodovino spogledovanja in povezovanja Zahoda z Vzhodom ter duhovnega oplajanja prvega z drugim. Odseki osebne pripovedovalčeve zgodbe, ki služi kot ogrodje romana, so obdani z neverjetnim razponom privlačnih enciklopedičnih vsebin, znotraj katerih sledimo imenom mnogih zahodnjakov, ki so se očarani spogledovali s skrivnostno drugačnostjo Vzhoda, ga tkali v svoje osebne zgodbe in njegovo izročilo, predelano v svoja dela, prenašali na evropski del sveta. Ob tem se odpira vprašanje, v kolikšni meri in na kakšen način bi bila kulturna zgodovina Zahoda drugačnejša od te, ki se je vzpostavila, če do teh prehajanj in jemanja ne bi prihajalo. Oziroma: V kolikšni meri je Zahod že od nekdaj odvisen od Vzhoda?
Objavljeno: 03.05.2017 07:45:29
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:33:48
Bil sem že v veliko mošejah, v Hagiji Sofiji, v Modri mošeji, in videl bom še veliko drugih v Damasku, Alepu, tudi v Isfahanu, a nobena ne bo name v hipu, takoj ko bom odložil čevlje v lesen predalnik in stopil v molilnico, naredila takega vtisa, stiskanje v prsih, izguba orientacije, zaman se trudim hoditi naprej, na mestu se sesedem na rdečo prerpogo z modrim cvetjem ter poskušam priti k sebi. Zavem se, da sem sam sredi tega spomenika, sam in obdan s svetlobo, sam v tem prostoru begajočih razsežnosti; krog velikanske kupole je prijeten in obdaja me stotine oken. Prekrižam noge in sedem. Presunjen sem, da bi zajokal, vendar ne jočem, čutim, da me dviga s tal, in z očmi drsim po fajansnih ploščicah iz Izmirja, naslikanem okrasju, vse se lesketa, potem me zajame globok mir, pretresljiv mir, slutnja vrha, toda lepota me kaj kmalu obide in me izvrže, počasi vendarle pridem k sebi, kar zdaj vidijo moje oči, se mi seveda zdi prekrasno, vendar ni nič v primerjavi z občutjem, ki sem ga pravkar doživel. Nenadoma mi grlo zadrgne globoka žalost, izguba, turobno videnje resničnosti sveta in vse njegove nepopolnosti, njegove bolečine, žalosti, ki jo še poudarja popolnost stavbe, in v misli se mi prikrade stavek, samo razsežnosti so božanske, vse drugo pripada ljudem.