Konec zgodbe

Pesnik, pisatelj, dramatik in režiser Vinko Möderndorfer, katerega knjižni opus šteje prek šestdeset del, število različnih režij presega številko sto in je tudi podpisan pod tri celovečerne filme, nas v Koncu zgodbe zgoščeno popelje globoko v notranje boje glavnega junaka. Takoj na začetku nas pričaka prizor, v katerem glavni junak kupuje šunko na tržnici, saj je sobota, dan pred veliko nočjo in praznik je treba pošteno obeležiti. Sploh, če imaš namen, da bo ta tvoj zadnji. Glavni junak je depresiven, v njem še vztrajajo alkoholni hlapi. Je tudi strašno osamljen. Zaveda se zapuščenega videza, tudi vzroka zanj, a bolj kot zunanjost ga pekli samotna notranjost. V pomenku z brezdomcem, ki se znajde v njegovem stanovanju – ali pa je to kar on sam – neusmiljeno koplje po svoji notranjosti in secira spomine na žensko, ki jo (je) ljubi(l). Inteligenten, družbeno kritičen, uspešen pisatelj, kar glavni junak zagotovo je, klecne pred edino življenjsko pomembno zadevo – ljubeznijo.
Temno je lahko brskanje po naši notranjosti. Tako temno, da noči ne presežejo niti čisto prava spoznanja. Morda pa le pride pogum, ki preseka vrtenje v krogu večnega bega pred samim seboj. Šele takrat se krog prelevi v spiralo, po kateri se lahko pnemo. Ali polzimo navzdol. Izbira je naša. Tudi ta, ali se hočemo sestaviti v celoto ali pa v željah po ljubezni samo gojimo samopomilovanje.