Kontejner

Pri ‘smetiščnih pesmih’, kot jih Robert Titan Feliks imenuje, založnik zatrjuje, da gre “predvsem za užitek v komunikaciji, ki je istočasno razporejanje pesniškega materiala po posameznih kontejnerjih. V tej komunikaciji sodelujemo, da nas navdihuje.” Ali gre samo za užitek v komunikaciji ali za kaj več? Veliko več. Pesmi so 12-verzne dvovrstičnice, ki jih avtorja pišeta skupaj in posamično, tako da bralec ne loči, kateremu avtorju dotična pesem pripada. Gre za združitev dveh pesniških glasov v eno celoto, v enotno tuljenje v rog. Avtorja sta angažirana, družbeno kritična do sodobnega kapitalskega sveta – do sveta, v katerem postajamo vsi črvi s kančkom sivih celic, v katerem smo zajci, koze in predvsem ovce in rezultat takšni čudni ‘demografskosti’ je “gniloba, gniloba, gniloba”, ki sodi – le kam drugam kot v kontejner. Pesnika se lotevata sveta, v katerem crknjene kure še trzajo, kljub odrobljenim glavam, v katerem so modne muhe in objektivna dejstva raztresena malone vsepovsod. Spopadata se z metaforičnim “tup, tup, tup”, v svetu, kjer se domneve, vprašanja in odgovore preklada, kjer besede hladijo srca, kjer “sranje sortiramo po vonjih, da dobijo kartonasta naselja pridih klasičnosti” in še kaj. Pesniška zbirka je razdeljena na poglavja, ki sta jih avtorja poimenovala: biološki odpadki, plastika in pločevinke, steklo, papir, nevarni odpadki in ostali odpadki. Iskrena, sveža, posebna, priporočena.