Kornelijeva izmenjevalnica neverjetnic

»Spominjam se, kot bi se zgodilo danes. Vstopili smo drug za drugim, počasi in molče, kot da bi bile v takem trenutku vse besede odveč. Ko sem prečkala prag, me je najprej presenetila prijetna svežina, kakršna vlada v starih kamnitih hišah; takoj zatem pa nadvse prijeten vonj, ki ga nisem vonjala še nikoli.
Najbolj pa me je osupnila svetloba v lokalu. V tistem prostoru je bilo tako svetlo, kot bi velikansko okno, ki je gledalo na ulico, pomnožilo vsak žarek sonca, ki je posvetil skozenj.
Pred steno nasproti okna sta stala dva različno visoka pulta; prvi je bil za ped nižji od drugega, za njima pa so bile police, ki so prekrivale vso steno.
Na glas sem opisala vse, kar sem videla, da bi si tudi dedek Luka lahko ustvaril vtis.
»… za pultom so lesene police, ki segajo do stropa.«
»Police … prazne police?« je vprašal dedek Luka.
»Nekaj je praznih, na drugih so steklene posodice, na tretjih so …«
»Školjke,« je dopolnil Tobija, »to so školjke. Hišice morskih polžev.«
Zbegano sem pogledala fanta in se nato znova zazrla v police. Še nikoli nisem videla tako velikih morskih lupin, tako podolgovatih in tako neverjetnih barv.
Dedek Luka pa je očitno takoj vedel, za kaj gre.
»Morski polži …« je rekel. »Se jih lahko dotaknem?«
»Seveda,« je rekel Kornelij, jih nekaj vzel s police in jih položil na pult.
Dedek Luka se jih je rahlo dotaknil s prstnimi blazinicami, kot bi jih božal. Ko si je vse ogledal, je dve školjki dvignil in ju previdno trknil med seboj.
»Klonk!« se je zaslišalo.
Nato je to še nekajkrat ponovil.
»Klonk-klonk!«
Obraz mu je zasijal in na ustnicah se mu je prikazal širok nasmeh. Zelo je bil vesel svojega odkritja. (Str.: 54-56)