Kralj ropotajočih duhov : verzija 4.88

V romanu nam dvanajstletni glavni junak Egon najprej pove, da je najsrečnejši otrok na svetu. A še preden uspejo bralčevi možgani predelati to izjavo, doživijo šok. Sledijo namreč besede njegove mame. Ta govori o strašnih sabotažah, ki naj bi Egonu izmaličile obraz in telo do take mere, da se ga več ne splača fotografirati. To pač niso opisi, ki bi jih mati v normalnih okoliščinah nadela svojemu sinu, zato hitro zaslutimo, da na Egonovem odraščanju leži senca in da je njegovo domače okolje polno zlorab. Njegovo družino predstavljata psihotična mama in versko blazna babica, ki bolj kot na tem živi na onem svetu.
Egon si neznansko želi gramofona, skozi celotno zgodbo vlaga napore v njegovo pridobitev. Pred tegobami vsakdana se zateka v svet glasbe in filma in na teh dveh področjih postaja pravi strokovnjak. Svoje znanje prenaša tudi na bralca, ki uživa v osvežitvi spomina na lastno odraščanje, na reči, ki so mu bile morda nekoč prav tako blizu kot glavnemu junaku romana.
Roman potrjuje tezo, da je boleče stvari lažje povedati na zabaven način. Humorja je v romanu res zelo veliko, ne le v zvezi z Egonovim resnično peklenskim odraščanjem, pisatelj ironično spregovori tudi o času, ki ga obravnava in so ga doživeli mnogi morebitni bralci. To so sedemdeseta leta 20. stoletja, socializem je na višku. Veliko stvari je znanih, fički, stripi in nakupovanja preko meje v Italiji, saj so prizorišče dogajanje Mazzinijeve rojstne Jesenice. Pa da ne pozabim omeniti Heintja, pubertetniškega pevca nizozemskega rodu in neznansko popularnega tudi pri nas.
Pisatelj briljira tudi v slikovitih prikazih stranskih likov. Analiza mame bi zase terjala samostojen zapis, prav tako babice, njun vpliv na Egona je neznanski. A okoli njega so tudi ljudje, ki mu na različne načine lajšajo življenje. Srce mu greje misel na sošolko Majo, žal še bolj zlorabljano od njega, ovire pa premaguje tudi s pomočjo prijatelja Frica. Sin lokalnega kinooperaterja, ki iz filmov izrezuje erotične prizore z namenom, da bi si iz njih ustvaril lastno zbirko, je tudi kronični ponavljalec razredov in popolno nasprotje piflarskemu in na prečko počesanemu Egonu. A skupaj tvorita najboljši par.
Roman časovno sodi na sredino Mazzinijevega literarnega ustvarjanja. Doživel je tri ponatise ter angleški, češki, hrvaški in italijanski prevod. Po navadi se filmi snemajo po literarnih predlogah, tukaj pa je bila obratna pot. Najprej je režiser Saša Podgoršek posnel film Sladke sanje, nato pa je Miha Mazzini svoj scenarij razširil v roman. In to mu je odlično uspelo!