Kraljestvo zlatega zmaja

“Ko je lama palico trdno namestil med dve skali, sta slekla tuniki in plašča, ki sta ju ovirala pri gibanju, in vse svoje imetje zavezala v štiri omote. Lama je bil pravi atlet. Njegova ramena in roki so bile ena sama mišica, vrat je bil širok kot stegno povprečnega moškega, njegovi nogi pa sta bili močni kot drevesni debli. Njegovo mogočno bojevniško telo se nikakor ni ujemalo z vedrim obrazom, milimi očmi in nežnimi, vselej nasmejanimi, skoraj ženskimi ustnicami. Tenzing je drugega za drugim jemal v roko zavoje, jim dajal zagon tako, da je z roko zakrožil kot s krilom mlina na veter, nato pa jih zalučal na drugo stran globeli.
»Strah ni resničen, Dil Bahadur, samo v tvoji glavi je, tako kot vse drugo. Naše misli sestavljajo tisto, kar sprejemamo kot resnično,« je rekel.
»Pravkar mi v glavi nastaja precej globoka jama,« je zamrmral princ.
»V moji glavi pa nastaja povsem varen most,« je odvrnil lama. Pomahal je v slovo fantu, ki je čakal sredi snega, nato pa naredil korak v prazno, postavil desno stopalo na sredino lesene palice, se v delčku sekunde pognal naprej ter z levim stopalom dosegel drugi breg. Dil Bahadur ga je posnemal manj elegantno in okretno, vendar ni niti z enim gibom izdal živčnosti. Učitelj je opazil, da se mu polt vlažno sveti od potu. Naglo sta se oblekla in spet začela hoditi.
»Je še daleč?« je želel izvedeti Dil Bahadur.
»Morda.«
»Bi bilo nevljudno, če bi vas prosil, da mi ne odgovarjate vselej z »morda«, učitelj?«
»Morda bi bilo,« je smeje rekel Tenzing, po kratkem premolku pa pristavil, da morata po navodilih na pergamentu še naprej hoditi proti severu. Pred njima je bil še najtežavnejši kos poti.
»Ste že videli jetije, učitelj?«
»Podobni so zmajem; iz ušes jim bruha ogenj in imajo štiri pare rok.«
»Kako nenavadno!« je vzkliknil fant.
»Kolikokrat sem ti že rekel, da ne verjemi vsega, kar slišiš? Poišči svojo resnico,« se je zasmejal lama.”
(Str. 12-13)