Krasni novi svet
Žanr | antiutopični roman, družbeni roman, znanstvenofantastični roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | Mladinska knjiga |
Prevod |
Boris M. Verbič Mojca Krevel |
Ključne besede | Antiutopija, Distopija, Droge, Družbena slojevitost, Družbeni odnosi, Genetski inženiring, Kaste, negativna utopija, Prihodnost, Znanstvena fantastika |
O, krasni novi svet, kjer takšni so ljudje
Kultni antiutopični roman angleškega pisca Aldousa Huxleya (1894-1963) je nastal kot produkt avtorjevega potovanja po svetu na začetku stoletja. Izvirnik Brave new world je izšel leta 1932, v slovenščino pa ga je leta 1964 prevedel Boris M. Verbič. Njegov prevod je doživel ponatis za potrebe Mature 2017. Zgodba romana se odvija v daljnem 26. stoletju, 632 let po tem, ko je Henry Ford v svoje tovarne uvedel tekoči trak. V novi svetovni družbi so ljudi preko genetskega inženiringa ločili v kaste. Člani te družbe zavračajo tradicionalne moralne norme za voljo promiskuitete in čaščenja hedonizma. V tem svetu ni prostora za individualna čustva ali avtentične medosebne odnose. Bernard Marx, uslužbenec na londonskem Zavodu za razplajanje in prilagajanje, je nezadovoljen s svojim položajem v tej družbi. Rešitev najde v Divjaku Johnu iz nazadnjaškega rezervata v Novi Mehiki. Neprilagojeni John predstavlja popolno priložnost za slavo in ugled. Bernard Johna pripelje nazaj v Anglijo, kjer pride do katastrofalnega trka kultur. Grozljiva pripoved z elementi satire morda govori o “utopiji”, a ni niti malo prijetna. Izdaji je priložen avtorjev predgovor v prevodu Mojce Krevel. Po romanu so posneli kratko serijo v devetih delih.
Objavljeno: 13.01.2021 15:45:42
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:44:00
“Nič čudnega, da so bili ljudje, ki so živeli pred našo moderno dobo, nori in hudobni in polni nadlog. Svet, v katerem so živeli, jim ni dopuščal, da bi jemali stvari zlahka, ni jim dopuščal, da bi bili duševno zdravi, krepostni in srečni. Sredi mater in ljubimcev, sredi prepovedi, ki jih niso ubogali, saj jih za to ni nihče prilagodil, sredi skušnjav in samotnega kesanja, sredi vseh tistih bolezni in neskončnih tegob, ki so jih morali ljudje vsak zase prenašati, sredi negotovosti in revščine – so morali močno čustvovati. In kako naj bi živeli ustaljeno, če so močno čustvovali?”
(str. 42)