skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Kratko sentimentalno potovanje : izbrana proza

Žanrkratka zgodba
Narodnostitalijanska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 1988
Založba
Zbirka Kondor
Prevod Srečko Fišer
Spremna beseda Alenka Koron
Ključne besede Bolezen, Bratje, Denar, Družinski odnosi, Intelektualci, kraje, Ljubezenska razmerja, Moški, Moški in ženske, Pisanje, Pisatelji, Poslovni partnerji, Potovanja, Prevare, Prva svetovna vojna, Staranje, Stari ljudje, Trst, Vlaki, Zakonsko življenje
Število strani

265

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

"Hotel bi veljati za človekoljuba"

Knjiga prinaša štiri dela Itala Sveva: Novela o dobrem starcu in lepi deklici je pripoved o razmerju med šestdesetletnim dobro situiranim uradnikom (tega avtor imenuje starec) in mladim revnim dekletom. Protagonista muči angina pektoris, med razmišljanji o ljubezni in morali, doživljanju bolezni in razkroju oportunističnega razmerja piše razpravo O odnosih med starostjo in mladostjo, kar postane smisel njegovega obstoja. Okvir zgodbe Radodarno vino je poročno slavje nečakinje starega razuzdanca bogatejšega sloja, ki pod vplivom vina in obilne hrane izraža svoja politična prepričanja, poglede na ljubezen, razglaša človekoljubje in hkrati postaja vse bolj agresiven. Njegov notranji svet in zunanje situacije so v vse večjem konfliktu, sledijo burne nočne more. Kratko sentimentalno potovanje je pripoved o potovanju starejšega poročenega uradnika iz Milana preko Padove, Benetk in Gorice v Trst. Dialogi z različnimi sopotniki in njihove zgodbe se prepletajo z razvejanimi razmišljanji protagonista, njegovimi sanjami, spomini in uvidi. Glavni literarni osebi zgodbe Potegavščina sta dva brata: starejši je na posteljo priklenjen bolnik, mlajši, blizu šestdesetih, pa skromni uradnik, ki literarno ustvarja in si nadvse želi literarne slave. Znanec trgovski potnik se grdo pošali s pisateljevim intimnim hrepenenjem.

Izbrana besedila nudijo vpogled v svojski literarni svet Itala Sveva,  tržaškega avtorja številnih nasprotij: v sebi je združeval germanski in latinski svet (njegovo pravo ime je Aron Hector Schmitz, po očetovi strani je bil Nemec, po mamini Italijan), razpet je bil med svet podjetništva, ki mu vlada denar, ter nedonosno literarno umetnost (bil je uradnik, ki je literarno izobrazbo nadgrajeval z nenehnim branjem); tudi literarno ustvarjanje mu je prineslo kontrast: globoka razočaranja in  ščepec literarne slave. Slednjo je lahko okusil šele v zrelih letih, po tem, ko ga je literarnim kritikom razkril James Joyce. Veliko Svevovih del je bilo izdanih šele posthumno, stroka ga je sčasoma postavila ob bok velikim sočasnim pisateljem (Proust, Kafka, Joyce …). Primeren literarni ugled so avtor in njegova dela doživljala po Svevovi nenadni smrti 1928: v Italiji je danes Svevo del splošne kulture, njegova dela so vključena v šolske učbenike, citati iz njegovih del ostajajo popularni.

V vseh štirih besedilih so glavni protagonisti moški na pragu starosti, dobro situirani pripadniki višjega sloja (intelektualci ali uspešni poslovneži ali oboje hkrati), skozi katere Svevo izraža življenjska spoznanja. Predvsem pa, pod vplivom takrat cvetoče Freudove psihoanalize, prepusti protagonistom, da se poglabljajo v lastne misli, dejanja in občutke, pri čemer prihajajo do lucidnih spoznanj, notranjih konfliktov in racionalnih tolažb zanje. Večkrat jih Svevo postavi v stanja spremenjene zavesti, npr. opitosti, bolezenskih napadov, sanj. Pri tem je njegov jezik sočen, opisi pogosto zelo lirični, polni detajlov in miselnih preskokov protagonistov, ki ustvarjajo posebne atmosfere. Hkrati besedila vsebujejo veliko zanimivih spoznanj z najrazličnejših področij človekovega življenja (očetovstvo, zakonsko življenje, družbena ureditev, narodnostno sestavljene identitete, staranje, bolezen, literarno ustvarjanje, družbene vloge žensk in moških ter pričakovano obnašanje obojih …), različna filozofska ter politična stališča, tudi zanimive uvide v prihodnost (npr. Prihodnost sveta bo taka, da se bo spremenil v eno samo velikansko mesto. Zbogom polja, zbogom gozdovi, zbogom travniki. Kaj bodo jedli vsi tisti ljudje? Kemično hrano? Oh! Nesrečneži! (str. 120)). Zgodovinsko ozadje ostaja večinoma v ozadju besedil (npr. čas prve svetovne vojne in življenje v Trstu).

Svevova dela imajo to moč, da nas lahko hkrati navdušijo, nasmejejo in iritirajo – nikakor pa bralca ne pustijo hladnega in brez snovi za razmišljanje in primerjave. Vsako od omenjenih del je zelo bogato in večplastno in mu vsekakor pritiče podrobnejša obravnava. To nudi izčrpna spremna beseda Alenke Koron, ki se posveti tudi avtorju, njegovi literarno zgodovinski umestitvi in sprejemu v slovenskem prostoru do leta 1988. Vsebuje tudi pregledno kronologijo avtorjevega življenja in dela ter bibliografijo.

Slovo je bilo resnično nujno treba skrajšati, zakaj gospa Aghios bi bila zmožna zadnji hip vse postaviti na glavo, če bi uganila, kakšne so stvari v resnici. Bila je takšne vrste ženska, da si ne bi nikoli dovolila zanemariti svoje dolžnosti. Gospod Aghios je pomislil, da bo rahla jeza, ki jo je čutil nasproti ženi, nadvse neprijetno čustvo, izginila takoj, ko bo ostal sam. Ko je tekel stran, se je že boljše počutil. S podaljševanjem slovesa je žena razkrivala svoj očitek vesti, ker je dovolila, da odpotuje sam, in pomislil je: »Kako je poštena! Niti najmanj me ne ljubi, a hoče do zadnjega spoštovati obljube, ki jih je dala pred oltarjem. Hudo ji je, ker ne zna storiti tistega, kar bi morala. Velika muka zanjo in lepa nadlega zame!«

A zakaj je gospod Aghios čutil v sebi tolikšno radost in upanje v hipu, ko se mu je obetalo, da bo nazadnje le mogel zapustiti svojo zakonito soprogo? Se je morda nameraval zabavati, tekati za ženskami, delati sramoto svojim že čisto belim lasem?

Oh! Česa takega ne smemo reči. Predvsem starec ne more tekati in razen tega gospod Aghios ni tekal za ženskami niti takrat, ko je bil mlad. Seveda ženske niso bile docela izključene iz njegove radosti in upanja. Radost in upanje sta bila tako polna, da ženska – idealna ženska, ki je lahko tudi brez nog in brez ust – ni mogla biti docela izbrisana iz njiju. Ždela je v senci, zlita z mnogimi prividi, njihov pomembni del. Res je, da je ženska predvsem namenjena ljubezni, a včasih si je moški želi tudi zato, da bi jo varoval in reševal. Lepa žival je, a tudi šibka; če smeš, jo pobožaš, in če ne smeš, jo ravno tako pobožaš.

(str. 73-74)

Citati

(3)

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 122
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 2

Dela avtorja