Krčenje : diktatura trga, erozija duha in slovensko knjižno založništvo : 2008-2020

Velja, da smo smučarska nacija, pa potem smo tekači, rokometaši, košarkarji, odbojkarji, potapljačice, narod kajakašev, podjetnikov, zbirka znanstvenikov, izumiteljev, »ni da ni«, nad vsem tem pa smo, vsaj do nedavnega bili, kot nas spomni dr. Samo Rugelj, narod knjige, literature, narod, ki je ponosen na svoj jezik. Narod »Sveta knjige«, »Naše besede«, prešern narod. Pa je, glej ga zlomka, od leta 2008 pa do 2020 počasi, skrivnostno (za nekatere nas ne tako zelo skrivnostno), propadlo toliko in toliko založb, zapirale so se knjigarne, izhajati je pričelo vedno več slabih prevodov, vedno več »pofla«, vedno manj pa je bilo premišljene uredniške politike, kakovostnih izdaj, manj sploh izdajanja, sploh kupovanja, sploh vsebin, manj kakovosti, vse se je krčilo in krčilo in krčilo. In skrčilo v roku desetih let, kot bi sintetično (in ne belo) opral na devetdeset. Samo Rugelj, pisatelj, založnik, podjetnik, vizionar je s knjigo zajel in sistematično popisal kaj se je zgodilo: v številkah, argumentirano. Opiše, popiše slovensko knjižno pokrajino (zato je to tudi pravi učbenik, denimo za na bibliotekarski oddelek), naredi primerjavo med založništvom pred desetimi leti in sedaj, analizira, kaj vpliva na negativne trende, hkrati pa poda kar sedemnajst konkretnih predlogov za reševanje branja, kupovanja knjig in slovenskega jezika. In trendi? Po letu 2008 je izhajalo tudi po več kot 6000 naslovov novih knjig na leto, gospodarska kriza je povzročila padec za 1000 naslovov, znotraj obstoječih 5000 pa je, danes žal, množica učbenikov, knjig, ki jih izdajajo občasni in manjši založniki, samozaložniki, društva, muzeji, občine s priložnostnimi izdajami, pesniškimi zbirkami ipd., tu so še nekakovostne otroške in žanrske knjige v grosističnih prodajah »v akciji«, sofinancirane knjige v velikih institucijah itd. Skozi pravo založniško, uredniško in prevodniško sito ali politiko gre vedno bolj tisto, kar »se bo prodajalo«, saj so podrejeni pravi tržni logiki. Zato se število »pravih« (je razloženo) knjig v slovenskem jeziku v resnici ustavi nekje okoli tisoč, dvatisoč? Po grobih ocenah je slovenski knjižni trg po prihodku padel za približno štirideset odstotkov. Lokalne trende, vzroke in posledice postavi avtor, raziskovalec tudi v globalni okvir. Knjig se ne kupuje več tako in toliko kot včasih, slovenski jezik je postal bolj ovira kot orodje za poslovno in osebno samouresničitev, branje je prenaporen proces, potrebuje našo pozornost za razliko od opojnega (v pravem pomenu besede), plitvega srfanja po ekranih. Branje originalov v aktualnem času je privlačnejše kot branje prevodnih skropucal. Ne le mladi, celo del intelektualne srenje jezika ne smatra za pomembno entiteto, učni, izobraževalni sistem pa vse skupaj le še poslabša. Ograj ni več, mladi in tudi ostali vse več beremo v tujih jezikih, elektronsko, na nas vplivajo različni dejavniki, od podnebja do drugačnega preživljanja prostega časa, zapovedi o minimalističnem opremljanju stanovanj, kamor knjige “ne pašejo”. Če poenostavimo, knjiga, branje in jezik niso več vrednota, ki bi današnjega človeka ali politika (lokalnega ali državnega) nagovarjale v tej meri, da bi odprl denarnico in ohranjal v skrajnem primeru slovenstvo ali znanje ali svoj značaj. Avtor analizira do konca in še natančneje opiše človeka, ki je produkt teh razmer. To je človek, ki sicer veliko potuje, a stoka, da denarja za knjigo nima, človek, ki majčkeno še sledi trendom in bere, »kar berejo vsi«, zmagovalce torej (trendi seveda pomirjajo), sam pa nima energije ali volje za raziskovanje, človek, ki je tako utrujen od kapitalizma in zadovoljevanja vsiljenih potreb, tako utrujen od razpršene in ugrabljene pozornosti, da se raje sramoti z množičnim obiskom »Pr’ Hostar« ali se tolaži v šopingu z nakupom čevljev. Ta človek meni, da je kritičen, ko trga po forumih celo zmagovalce in misleče, a pojma kritičnosti ne obvlada, sicer bi knjige, ki niso plod drage marketinške kampanje kdaj le šle v promet. Ta človek, ta izdelek oglaševanja, ta “sfaliranec”, “skrčenec”, ta površna družba je potrebna saniranja, kot ugotovi avtor, poda tudi rešitve, ki bi jih morali pretresti skupaj kot družba. Knjiga je prelomno branje, postavlja prelomna vprašanja, ponuja prelomne rešitve, nujno pa, seveda, ni nič. Mnogokrat smo se Slovenci in Slovenstvo znašli na razpotjih. Kaj bomo storili, je odvisno od nas vseh. Naj bo: »Kdor ne bere, ni Sloven’c.« ali celo »Kdor ne kupi knjige, ni Sloven’c.« Hvala avtorju za dragoceno knjigo. Na portalu »Dobreknjige« priporočam, da si jo kupite, nekje je treba začeti!