Krhke karavane

Absolutno postajati

Krhke karavane so četrta, s kritiškim sitom nagrajena pesniška knjiga Muanisa Sinanoviča, ki že v naslovu razkrije nekaj svojih glavnih značilnosti – umirjen ritem, kolektivno (in) popotniško občutje, bivanjsko primarnost in dinamiko. V stereotipnih predstavah nas karavane hitro popeljejo v puščavo, med nomade, kjer je ločenost/identiteta posameznika zabrisana, koordinate postanejo drseče, sipke kot pesek, vsi kraji na svetu pa so le postaje. Občutje gibanja in vztrajnega premikanja (četudi ne linearnega) se res razkrije kot temelj zbirke, nanj opozarjata tudi uvodna citata – na eni strani povabilo mističnega pesnika Rumija v karavano, na pot stran od obupa, in na drugi verzi Avtomobilov o našem grenkem in prehitrem potovanju skozi leta. Ti dve skrajni bivanjski legi in navsezadnje ustvarjalna pristopa skušajo pesmi v nadaljevanju povezati, preplesti ali vsaj medsebojno približati.  

Pesemski zastavek, v katerem se zlivajo vzhodna in zahodna (pesniška) paradigma, notranja in zunanja resničnosti, fizična in duhovna izkušnja, je razberljiv v domala sleherni pesmi zbirke, neposredno pa ga, denimo, tematizira pesem Hodec. V njej se presenetljivo namesto predvidljive noge kot osnovne gibalne okončine v glavni vlogi pojavi roka, torej okončina, s katero pišemo, ustvarjamo, delamo … Okončina, ki nas očitno prav tako lahko popelje na pot, in to v globino, kajti »pokrajine so prostrane, / roka pa lahka, prilagodljiva, pripravljena / na skoraj vse. pripravljena kopati povsod.« V tem smislu je pred nami temeljno bivanjska zbirka, ki pa raste iz izkušnje popotovanja (po raznolikih dimenzijah obstoja) in jo zato lahko beremo tudi kot izvirno popotno poezijo.

Eden prepoznavnejših prostorov, po katerem potuje in se z njim sooča izpovedovalec, je islamski svet, nanj namiguje vrsta kulturnospecifičnih referenc (inshallah, akšam, mujezin, džamija, balija ali konec koncev lepinja …) kakor tudi konkretna mesta, še posebej Sarajevo. Vzhod kot geografski, zgodovinski, miselni, duhovni, kulturni prostor je izpovedovalcu na nek način tuj in domač hkrati, v njem sproža protisloven odnos: »sanjal sem, da me Sarajevo / noče, / potem ko me je spuščalo vase / kot skozi pralnico, skozi valje, / polne migetalk, s katerimi me je / tipalo, medtem ko je s svojimi / lučmi svetilo pred menoj, / da sem jim sledil.« Vendar pesmi ne beležijo akutnega konflikta, veliko bolj se zdi, da prihaja v subjektu do ponotranjenja (tudi nasprotujočih si) vsebin oziroma (ponižne) sprijaznitve tako s sorodnostjo in bližino kot s tujstvom in temeljno razliko: »ŽIVLJENJA mojega očeta ni mogoče / zvesti na moje življenje. / mojega življenja ni mogoče / zvesti na življenje mojega očeta. / vmes je svet. o.«

Kakor da Krhke karavane v resnici odkrivajo in polnijo prav ta vmesni, presečni in neraziskani o – kot Arhimedovo točko, trenutek »v vsem času, / v natančnem središču med zahodom / in vzhodom«, a tudi kot prostor skrivnosti, priložnosti, preseganja. V tem preseku se skrajnosti izkušenjskega vsakdana medsebojno obrusijo in preoblikujejo, celo razgradijo v prima materio. Kajti pesmi res učinkujejo (sodobno) rudimentarno, pogosto so zvedene na osnovne (arhetipske) elemente, prizore z goro, morjem, obalo, luno, ognjem, puščavo, pečino, reko, bojevnikom, hodcem, a tudi galaksijo, kvarki, kiberpostajo … Proces razstavljanja ne povzroči razpada – nasprotno, zaradi te zavestne razgradnje in poenostavitve je občutek enosti šele zares mogoč: »Bil sem razbitine enega.«

Pesmi se v razgradnji sveta tudi odpirajo v neko novo (metafizično) perspektivo, zaradi česar se zdi, da se ves čas dotikajo bivanjskega bistva. V tej uročljivi elementarnosti spominjajo na poezijo Daneta Zajca, toda hkrati je pred nami poezija izvirne zasnove, iz katere kljub neredki vinjetni formi rastejo pesmi-zgodbe, ki na novo odkrivajo (stare) temelje življenja: »V stožčastem padcu / globoka, globoka / pozaba / v spomin.« Pesmi pri tem ne puščajo vtisa sanjskega popotovanja, iluzije, idealizma, temveč so veliko bolj beležka napornega zorenja kot konkretne fizične izkušnje lirskega subjekta, ki širi svoj pogled tudi v spoznanju, da so oči mrtev aparat, subjekta, ki uri potrpežljivost in vse jasneje prepoznava omejenosti, a tudi brezmejnosti obstoja: »Dovolj potrpežljivi smo, / da se luščimo iz časa.« V tem pesemskem/bivanjskem procesu ima posebno vlogo telo, ki ne nastopa v biološki, spolni ali družbeni vlogi, temveč kot eden osnovnih elementov in sredstvo uvida. Telo kot sidro, s katerim je subjekt pripet v tukajšnji svet, vendar hkrati tudi kot vzletna točka za prehajanje, preraščanje: »Telo v temi stanovanja se je razpočilo / in spustilo nekaj smole.«

Bistvo Krhkih karavan in tudi njen presežni moment tiči v združevanju in prostem prepletanju različnih sfer – fizične, duhovne, mitske in navsezadnje znanstvene, kibernetske. Integracija sodobnih znanstvenih dognanj v arhetipsko naracijo je skoraj neopazna, spontana, samoumevna (»digitalni kamenčki na poti, / ki jo prehajaš, žuborijo / v semplu zvoka / mirnega slapa«) in pomembno razširja zavest. Vključujoči princip raztaplja najrazličnejše občutke stagnacije, nezadostnosti, nelagodja, obžalovanja, ločenosti, tujstva, brezdomstva, izkoreninjenosti, nepovezanosti: »Ko ti Hasan v Berlinu postreže / s falaflom, duh odrine Hegla. / Veš, ko tvoja žoga med bloki švisne skozi / mrežico, se ameriški kontinent priplazi / za odtenek bliže.« Na ta način pesem in z njo subjekt, včasih kolektivni, včasih skrit v obči izjavi, gnomi, tudi razrešuje vsakokratni (identitetni, ideološki, idejni, socialni, generacijski, vojni, notranji, zunanji …) konflikt, vendar nikoli do (naivne) skrajnosti, temveč prizemljeno v sprejemanju večnih navzkrižij: »nad mahalo, / pod napitimi oblaki, // so tisoči Vojn / in mirov.«

Krhke karavane so z mnogimi razmisleki o jeziku, besedi, pisavi, pisanju, sporočanju ipd. navsezadnje tudi vnovična zaveza jeziku (poezije) kot (pacifističnemu) načinu spremljanja, zasledovanja življenja. Torej pesem ne le kot način približevanja (presežni) izkušnji, čutenju, skrivnosti, biti, brezčasju, vsečasju, temveč predvsem kot način popuščanja, prepuščanja in hkratnega vztrajanja, poezija kot svojski izraz pomiritve s svetom: »Največ kar lahko, ne da bi molčal, / je, da pošlješ glas in ta ti vrne svoj molk.« V razprtosti pripovedi, ki se ne ogne protislovjem, se nam pesmi neredko razodevajo kot miselni izziv, a z izrazitimi, natančnimi podobami sprožajo tudi spontane čustvene odzive, pogosto računajo tudi na našo intuicijo. S čimer konec koncev vabijo, da tako kot lirski subjekt tudi sami odpremo več recepcijskih kanalov in s pesmimi vred postajamo – v vseh pomenih tega glagola. Krhke karavane so vendarle bivanjsko absolutne: »Vsakič se je noč / spustila za stalno. // Vsakič je sledil / nov dan.«