Kričeče stopnišče

Prišla sem do luknje, sredi besnečega vetra in ognja sem stala s pripravljeno mrežo. Samo trenutek sem se obotavljala, zazrta v krhko zlato ogrlico, ki je visela v temi. Na koncu je bil nekakšen obesek: videla sem, kako se komaj zaznavno lesketa v strašni vrzeli med obleko in koščenim prsnim košem. Nekoč so si ogrlico okoli vratu zapele žive roke tega dekleta, da bi si polepšalo tisti dan.

In še vedno je visela tam, desetletja pozneje, in še vedno je sijala, čeprav je bilo meso pod njo črno, skrčeno, mrtvo.

Srce mi je napolnil val sočutja. »Kdo ti je to naredil?« sem vprašala.

»Lucy!« Lockwoodov klic se je dvignil nad bučanje vetra. Obrnila sem glavo in zagledala duha dekleta, ki skozi dvigajoče se plamene drvi proti meni. Njegov obraz je bil prazen, prebadal me je z očmi; imel je iztegnjene roke kakor v pozdrav ali objem.

To ni bil objem, kakršnega bi si želela jaz. Z obema rokama sem na slepo prodrla skozi zmešnjavo pajčevin in pognala pajke v beg. Hotela sem spustiti mrežo, a se je ta ujela na trsko v ustju luknje. Dekle je bilo skoraj pri meni. Mrzlično sem potegnila in trska se je zlomila. Z vzdihom sem povesila mrežo čez suhe, mehke in prašne lase. Železno-srebrne gube so padle na glavo in trup in ju zaprle trdno kakor kletka.

Dekletov zagon se je takoj ustavil; zastala je v zraku. Vzdih, stok, drget. Lasje so ji padli naprej in zakrili obraz. Njena onstranska svetloba je postajala vse šibkejša, šibkejša, šibkejša… in ugasnila. Izginila je, kot da je nikoli ne bi bilo.

Z njo je izginila tudi sila, ki je polnila hišo. Nenadoma se je tlak sprostil. Počilo mi je v ušesih. Nehalo je pihati. Soba je bila polna gorečih koščkov papirja, ki so počasi padali na tla.

Kar tako. To se zgodi, ko uspešno nevtraliziraš Vir.

Globoko sem vdihnila in prisluhnila …

Ja. V hiši je bilo vse tiho. Dekle je res odšlo.

Ko pravim, da je bilo vse tiho, seveda mislim samo na spiritistično raven. Po vsem kabinetu so divjali požari. Tla so bila v plamenih, strop je zakrival dim. Kupi papirjev, ki sva jih odvrgla pri vratih, so goreli in v plamenih je bil ves podest. V tisti smeri ni bilo izhoda.

Na drugi strani sobe je Lockwood živčno pomahal in pokazal na okno.

Prikimala sem. Čas je bežal. Hiša bo pogorela. Ampak najprej sem se skoraj brez pomisleka obrnila nazaj k luknji, segla pod mrežo (ne meneč se za to, kaj bom še prijela) in zgrabila zlato verižico – ta edini nepokvarjeni spomin na tisto, kar je bilo živo dekle. Ko sem potegnila, se je verižica sprostila tako zlahka, kot bi bila odpeta. Vse skupaj – verižico in obesek, pajčevine in prah – sem stlačila v žep plašča. Potem sem se obrnila in med plameni zavijugala do mize pod oknom.

Lockwood je že skočil nanjo in zbrcal na tla kup gorečih papirjev. Poskusil je odpreti okno. Ni šlo – zagozdeno ali zaklenjeno, saj je vseeno. Odsunil ga je z nogo in razbil zapah. Skočila sem k njemu. Prvič po več urah sva vdihnila svež, moker, meglen zrak.

(str. 57)