Krik Rdeče kapice
Žanr | problemski roman |
Narodnost | nemška literatura |
Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2016 |
Založba | Miš |
Zbirka |
Zorenja |
Prevod |
Tina Štrancar |
Ključne besede | Dedki, Dekleta, Družinski odnosi, Krvoskrunstvo, Spolna zloraba |
Ko ramena oledenijo in se po trebuhu razleze groza, v grlo pa naseli cmok
Malvina kot Rdeča kapica iz pravljice vsak dan nosi košarico s hrano k dedku. Le da je dedek v tej zgodbi zlobni volk. Namesto, da bi se igrala z najboljšo prijateljico Lizzy in se prepustila prvi zaljubljenosti, se mora skoraj štirinajstletna Malvina soočati s stvarmi, s katerimi se ne bi smel soočati noben otrok, a se žal mnogi. Dedek jo poljublja in se je dotika na neprimeren način. Kot pravi avtorica spremne besede Eva Hrovat Kuhar, med ljudmi vlada prepričanje, da so storilci večinoma neznanci, pa žal ni tako. Kar petinosemdeset odstotkov jih je iz otroku bližnjega okolja, znotraj ožje in širše družine. Zmotno je tudi razširjeno mišljenje, da so ogrožene predvsem najstnice; statistika nam ponuja žalostno sliko – velika večina zlorab se začne bistveno prej, v razcvetu otroštva. Tako tudi pri Malvini. Vsak petek mora po koncu glasbene šole čakati očeta pri dedku in babici. Babica se dedka boji in je preveč strahopetna, da bi se mu zoperstavila. Dopušča zlorabo in o tem molči. Babica čez čas zboli in na smrtni postelji ji mora Malvina priseči, da dedka ne bo izdala. Kljub temu Malvina spregovori o dedkovih poljubih, vendar pri starših in starejšemu bratu in sestri naleti na gluha ušesa. Mati se z večno migreno zapira v sobo, oče pa je užaljen, ker Malvina noče skrbeti za njegovega očeta. Neme krike Rdeče kapice sliši dedkova soseda, gospa Byczek, ki s svojimi zgodbami deklico spodbudi, da zbere dovolj moči in poguma, da zakriči na glas.
Objavljeno: 24.05.2016 11:44:12
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:30:13
“Da te nikoli več ne vidim pri tej ženski! zakriči.
Poudari vsako besedo, pretirano razumljivo, kriči tik ob mojem ušesu.
Si razumela!
Stojiva si nasproti v dnevni sobi. Za seboj je zaprl vrata, da se njegovega vpitja ne sliši. Težko diha, morda bo doživel srčni infarkt, pomislim, potem bi bilo vsega konec. Vsega. Kot blisk.
Si razumela? zakriči še enkrat in mi v rame zasadi svoje prste.
Tega si babica ne bi želela, reče, tokrat bolj tiho, in njegovo oko se nevarno zalesketa.
To z babico se je zgodilo samo zaradi tebe, to menda veš? Ti je to jasno?
Na obrazu čutim njegovo plehko sapo.
Nisem kriva jaz, rečem in čutim, kako se mi nabirajo solze, potlačim jih, pogoltnem, da ostanejo spodaj, v trebuhu, kamor sodijo.
Seveda si, Malvinica, ti si kriva.
Počasi me potiska nazaj proti kavču.”
str. (158)