Kristali sreče: avtobiografija alpinista
Žanr | spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Kranj, 2022 |
Založba | Založništvo N. Štremfelj |
Ključne besede | Alpinisti, Alpinistične odprave, Alpinizem, Spomini |
Slovenski alpinizem iz prve roke
Ko govorimo o slovenskem alpinizmu, gotovo ne moremo mimo Andreja Štremflja, ki je skupaj s slovitim Nejcem Zaplotnikom kot prvi Slovenec osvojil Everest. Vendar je bila najvišja gora sveta samo ena od postaj plezalca, ki je okusil alpinizem s svetlih pa tudi grenkih plati. Očaranost nad lepoto gora, ki jih je spoznal preko izjemno zahtevnih (tudi prvenstvenih) smeri, je kdaj pa kdaj prekinila tudi izguba prijateljev v navezi: npr. smrt ženine sestre Barbare v steni, slovo Nejca Zaplotnika pod Makalujem … V vsem tem pa je avtor tega zanimivega dela zorel in se oblikoval v eno najbolj prepoznavnih imen slovenskega pa tudi svetovnega alpinizma. V vsem lepem in težkem mu je stala ob strani njegova soproga Marija, s katero sta kot prvi zakonski par stala na vrhu Everesta. Veliko vlogo v njegovem življenju je imela in ima vera v Boga, ob tem pa globoka prijateljstva nekaterih soplezalcev, od katerih poleg Nejca Zaplotnika še posebej izstopa Andrejev brat Marko Štremfelj – Mk.
Posebna vrednost te biografije je tudi v tem, da predstavi dobršen del zgodovine slovenskega alpinizma, ki se sicer uvršča v sam svetovni vrh, posebej pa še tistega dela, ki zadeva Nejca Zaplotnika, avtorja kultne “Poti”. Andrej kot soplezalec in prijatelj o Nejcu obudi marsikateri dragocen spomin.
Nizanje kristalov sreče prinaša v prostor slovenske alpinistične literature žlahtno delo, po katerem bodo posegli tako ljubitelji gora kot tudi vsi, ki imajo radi neokrnjeno naravo in navdihujoče življenjske zgodbe.
3.000 izv., O avtorju na zadnjem zavihku ov., Bilo je nekoč / Marko Štremfelj: str. VII-X. , Opombe z bibliografijo na dnu str.
Objavljeno: 28.12.2023 18:57:11
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:50
“Čez dva dneva snemamo v Obrazu. Radi bi predstavili dve generaciji alpinistov. Aleš pleza v pumparicah in gojzarjih, jaz pa v trenirki in plezalnikih. Času primerno za napredovanje seveda oba še uporabljava stremena in kline. Marjon je že pod veliko streho, Aleš pa se ukvarja z Giljotino. Povzemam vrv. Pogled kar pade pod steno, potem pa počasi drsi po dolini Vrat do Mojstrane in preko Dovjega mimo Kepe nekam proti vzhodu. Kot bi hotel prodreti po poti Marka Pola v Centralno Azijo, vse do Pika Komunizma. Na najvišjem vrhu Sovjetske zveze, morda nekje po njim ali na kakšnem sosednjem vrhu, je že pozno popoldne, čas, da se postavi tabor ali poležava v baznem taboru in čaka na večerjo. Kako rad bi se za trenutek preselil tja, pogledal, kako napredujejo dekleta, kako je Marija.”
Str. 294-295.