Kristalni kardinal
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | hrvaška literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Roman |
Ključne besede | Ljubezen, Ples |
Vse polovične ljubezni enako bolijo
Po številnih svetovnih uspehih na področjih plesa, režije in koreografije se je Damir Zlatar Frey preizkusil v pisanju. Kristalni kardinal je njegova avtobiografija in ob vseh umetniških dosežkih, pa tudi srečanjih in sodelovanju z mnogimi ustvarjalci, je bilo morda celo pričakovano, kdaj bo popis njegovega življenja ugledal luč sveta. Sam pravi, da je svoje življenje popisal tako, kot se je odvijalo. Pred bralca razgrne namreč tudi vse slabe izkušnje z različnimi ljudmi in se zaveda, da bodo morda nekateri od njih nanj jezni. A vodila ga je predvsem misel na olajšanje, ki bo zavladalo njegovi notranjosti po tako izraziti, kipeči osebni izpovedi. In vendar izpoved ni gola. Frey ima namreč mnogo domišljije, ki jo deli z bralci in tako skozi njegovo otroštvo, odraščanje in vsa ostala doživetja plujemo skupaj z njim na krilatih konjih. Deček, za katerega si je mama želela, da bi bil deklica, se je rodil v Zagrebu leta 1954, odraščal najprej v družini, ki ji ni bilo namenjeno ostati skupaj, potem pa pri sorodnicah, ki niso imele veliko posluha za nežnost, ki je v Damirju stekla v drugo in drugačno smer. Kljub vsem hudim preizkušnjam v svetu, kot je na primer tista, ko ga zapusti oče, ali izkušnja prve spolnosti z duhovnikom ali pa prvo spoznavanje gejevske scene v Kölnu, morda pa prav zaradi njih, ga je pot vodila od prvih plesnih korakov do velikega plesnega mojstra, režiserja velikih, tudi brezčasnih predstav. Takih, ki so, kot deloma tudi ta avtobiografija, nastajale v sanjah. Z ljubeznijo.
Objavljeno: 15.12.2016 09:42:44
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:32:33
Včasih gledaš zvezde na nebu in misliš nanj, in on gleda tam iste zvezde in misli nate. Tako močno sta povezana in skupaj, ne da bi to vedela. Vem, kako ti je! Ker te želi samo na pol, obema prizadeva bolečino,” je dejal.
“Zmeraj sem imel občutek, da je samo napol z menoj!”
“Pač, želi te samo na pol, ker se boji bolečine!”
“Kakšne bolečine?”
“Tistega, kar bi občutil ob izgubi, če bi te imel popolnoma za svojega. Tako pa si misli, da bo doživel samo polovično bolečino. Razumeš, kaj ti govorim?” je vprašal.
Povesil sem glavo na prsi, da bi skril oči pred njim.
“Bova zaradi strahu vendar nenehno živela polovično?”
“Z njim pač. On razmišlja na način polovic.
(str. 405/406)