Križ, obrnjen proti domovini
Žanr | pesem, spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Lokavec, 2018 |
Založba | Društvo za oživljanje lokavškega izročila Doli |
Ključne besede | Ajdovščina, Spomini, štanjel, Svetovna vojna 1914-1918 |
Žanr | pesem, spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Lokavec, 2018 |
Založba | Društvo za oživljanje lokavškega izročila Doli |
Ključne besede | Ajdovščina, Spomini, štanjel, Svetovna vojna 1914-1918 |
Štanjel. Prva svetovna vojna. Iz družine Antona Kobala so bili leta 1915 vpoklicani oče Anton Kobal (1869) in sinova Anton Kobal (1896) in Jožef Kobal (1897). Brata sta bila na ruski fronti, v Galiciji, oče pa na drugih bojiščih. Pošta med njimi pa tudi med domačimi, jih je povezovala in seznanjala, najprej s tem, da so še živi, nato pa tudi z novicami: od doma, z bojišča…. Čeprav v različnih enotah sta se brata redno videvala, si pomagala in skrbela eden za drugega. Anton Kobal je 13. avgusta 1916 zvedel, da je bil brat Jožef ob ruskem napadu ranjen v glavo. Takoj je pohitel k njemu, a umirajoči brat mu je izdihnil na rokah. Naredil mu je lesen križ, ga opremil s podatki pokojnega in ga postavil, obrnjenega proti domovini, na bratov grob.
Kmalu po bratovi smrti je Anton vso svojo žalost in bolečino, ko je v naročju držal umirajočega brata, vso ljubezen do brata in svoje razmišljanje o kruti vojni zapisal v mali zveščič, in zapis naslovil: V spomin na mojega ljubega brata Jožefa in tako ohranil spomin na bratovsko ljubezen in veliko vojno tudi naslednjim rodovom.
Zapis dopolnjujejo pesmi Antona Kobala, ki jih je napisal »v spomin na mojega vedno ljubega brata.«
Prepis spominov in pesmi dopolnjujejo spomini vnukinje Alenke Furlan na nonota Antona Kobala in zapis zgodovinarja Draga Sedmaka o Štanjelu in Ajdovščini v prvi svetovni vojni.
Objavljeno: 12.12.2018 14:30:05
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:06
»Bil sem v en strogi šoli pri vojakih, v šoli, kjer je šlo za življenje in smrt … Doma mi ni bilo ne to ne ono po volji jesti. Ali tu dostikrat je bilo slabše kot za prašiče, pa ni bilo pomoči, če hočeš jesti, če ne pa vrzi proč. Bili smo dva, tri dni brez jesti, ni pomagalo nič, službo odpravljat, marširat noč in dan čez gozdove in hribe, lačni, žejni, zaspani, zmrzli, ušivi, a niso nas vprašali, ali ste zadovoljni, ali hočete iti, o ne, kar ukaz je zadostoval, idi, pa molči.« (str 157)