Križci, krožci

Križči, krožci (Goga, 2022) so peto literarno delo slovenske pisateljice in prevajalke Jedrt Maležič, ki v tematsko središče tokrat postavlja vprašanje razpada intimno-partnerskega lezbičnega zakona. Če sta razhod in ločitev pogosta pojava v naših življenjih, kjer se znotraj heteronormativnosti intimno-partnerske zveze in zakoni ne le oblikujejo, temveč tudi razpadajo po neki vnaprej določeni formi, to ne moremo trditi tudi za istospolni zakon, še manj pa za »istospolno« starševstvo, ki jima je tovrstna preddoločenost tuja. Jedrt Maležič zato o temi piše na neklasičen način, ki zapopade vse kontradiktornosti razpada zveze brez vnaprejšnjega scenarija in brez kakršnega koli zgleda, kako naj bi se lezbična zveza pravzaprav zaključila. Medtem ko za heteroseksualne pare, kot lahko beremo v romanu, obstaja tisoč tutorialov in mentorjev, kaj takega za lezbične pare, še manj pa za lezbično starševstvo ne obstaja. »Priročnika za nebiološke mame«, kot navaja roman, enostavno ni.

Na začetku romana, za katerega je pisateljica ubrala inovativno tehniko vzvratnega pisanja, s čimer je roman dramaturško postal še bolj zanimiv, beremo o Giginem soočanju z zapuščenostjo po razpadu zveze, žalovanjem in njeno negotovostjo glede tega, kaj ji je pravzaprav sploh potrebno storiti. Njena nekdanja zveza z Alino oziroma Linc, ki je nekoč sicer delovala idealno, – protagonistki sta bili namreč poročeni, kar vendarle kaže na nek ostanek tradicionalne konzervativne forme intimno-parnerskega razmerja – v zunanjem svetu neizogibno trči v številne družbene ovire, pri čemer se v romanu odpira tudi vprašanje o sami naravi materinstva in njegovi birokratizaciji.

Ko se nekega večera, natančneje na Silvestrovo, Giga v prazničnem duhu opitosti fizično spravi na novega Alininega partnerja Urbana – Alina se je v vmesnem času namreč »postrejtala« – skrbništvo na otrokom pripade slednji, ki je tudi sicer biološka mama, medtem ko sodišče Gigi izreče prepoved o približevanju. Miselna periferija deklarativno liberalnega sveta pride najbolj do izraza znotraj sodnega procesa, ko se sodnica pogovarja izključno s »tapravo mamo«, medtem ko Gigo naslavlja kot »mamino partnerko«, kljub temu, da v rojstnem listu jasno piše, da sta mami obe. Biološkost se tako nepravično postavi kot superiorna pozicija materinstva, kar Giga pojasnjuje, rekoč: »Bila sem neka, kako naj rečem, da se ne bo ušivo slišalo, mati in žena, vsaj v družbenih okvirih. Zdaj nisem nič od tega, pa jebo mater, da še vedno sem«. Ranljiv položaj lezbičnih mam je v romanu nakazan na senzibilen, a vendarle krut način, kar nakazuje na neskladnost naše kolektivne miselnosti z zakonodajo. Intimno je navsezadnje še zmeraj politična kategorija, o čemer piše tudi avtorica spremne besede sociologinja Darja Zaviršek.

Roman zaznamuje iskrenost protagonistke Gige, ki je glede svoje problematičnosti nadvse odkrita, zaradi česar dobimo občutek, da je roman avtentično napisan s pozicije »nasilneža«. Giga namreč kadi marihuano, pije alkohol in hodi na žure. Ljubezenski trikotnik med njo, njeno bivšo partnerico in novim partnerjem njene bivše punce poraja »samo«refleksijo o nasilju in o vprašanju, kdo vse je žrtev razpada njunega zakona.

Jezik v romanu prehaja med knjižnim in pogovornim, visokim in nizkim, kar branju da dodaten užitek. Roman je prežet z iznajdljivimi zloženkami, genialnimi metaforami, nanašalnostmi na številne druge lucidne reference in intelektualnim cinizmom, kar deluje kot da ima roman humorno noto, kar v slovenski literaturi vendarle ni tako pogosto, a to vendarle ne zmanjša resnosti in tragičnosti same vsebine. Humor ni le smeh, je izraz resnosti ali kot trdi avtorica način spoprijemanja s svetom.