Krojačica iz Dachaua

Mlada osemnajstletna Ada pred vojno, v letu 1939, živi in dela kot šivilja/modistka v Londonu in sanja o tem, da bo nekoč imela svojo modno hišo in znamko. Zaljubi se v Stanislausa von Liebna, ki se ji predstavi kot grof in jo povabi na romantično pot v Pariz. V Parizu preživita nekaj res sanjskih dni, potem pa se prične vojna, zato tu kar ostaneta. Ona zopet služi s šivanjem, on s sumljivimi nočnimi posli. Postaja vedno bolj skrivnosten in nasilen, nekega dne jo prisili, da pobegne z njim v Belgijo. Izkaže se, da jo je le izkoristil za prehode čez mejo, saj jo pusti samo sredi nacističnega napada. Rešijo jo nune, pri katerih najde novo zatočišče, dokler je tam na muho ne dobi nacist Weiss. Jo spolno nadleguje, a tudi uči nemškega jezika in kdaj nameni kako prijazno besedo, vsako seveda dobro poplača. Ada pri nunah na skrivaj donosi Stanislausovega otroka, nune poskrbijo, da ga na skrivaj tudi odstranijo. Weiss poskrbi, da se Ada znajde v še hujšem ujetništvu v Dachauu, kjer jo zaposlijo kot šiviljo. Tam jo Weiss vsake toliko časa še obišče in nadleguje, sicer pa jo nadlegujejo predvsem nacistične ženske, za katere mora krojiti in šivati nečloveških, zaporniških razmerah. Prav to, da lahko dela, kar najbolje zna, pa jo tudi rešuje in zagotavlja, da se počuti kot človek. Naprej ji pomagajo tudi sanje o koncu vojne, o sinu, ki ga bo našla, o svoji karieri. Ob koncu vojne se vrne domov in naleti na mamino zavračanje, zato zopet pristane na cesti na milost in nemilost sumljivim moškim, kar jo zopet pripelje do Stanislauskega in do tega, da ga ubije. Na sojenju pridejo na dan še ostale srhljive in nepričakovane podrobnosti Adinega življenja in njene travmirane psihe, zaključek pa je, glede na to, da je ženska, pričakovano krut. Ni jasno, je Ada bolj žrtev vojne ali moških.