| Žanr | zgodovinski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
| Ključne besede | Inkvizicija, Oblast, Protireformacija |
Roman Kronosova žetev slovenske avtorice Mojce Kumerdej je postavljen v konec 16. stoletja, ko v notranjih avstrijskih deželah, med katere je sodilo naše današnje ozemlje, poteka izganjanje protestantov in vseh nečistih duhov, ki nad ljudstvo prinašajo vse možne nadloge. Knezoškof Wolfgang je poslan na naše ozemlje, da ga očisti, vzpostavi red in ljudi pripelje k pravi veri. V zanimivih filozofsko-teoloških pogovorih s svojim mladostnim prijateljem grofom Friderikom odstira svoj pravi obraz in obraz katoliške oblasti. Vzporedno pa spoznavamo tudi razmišljanje navadnih ljudi, ki so predstavljeni kolektivno v eni osebi kot ljudstvo, občasno pa iz njega izstopi posameznik in predstavi svojo zgodbo. Privržencem protestantske miselnosti in preprostemu ljudstvu v poduk je potrebno poiskati ustrezno žensko in z ustreznim sodnikom izpeljati čarovniški proces. Obstajajo pa tudi sile, ki želijo grmado preprečiti. V pripovedi srečamo tudi zasebne zapise mestnega pisarja Miklavža in na koncu poročilo škofa Tomaža Hrena o uspešnosti protireformacijskega gibanja. Po prebranem ostane občutek, da se zgodovina ponavlja. Knjiga je s svojim sočnim jezikom in duhovitostjo obvezno čtivo za vse ljubitelje zgodovinskih romanov.
Objavljeno: 20.10.2016 08:33:05
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:31:54
Za vse te katastrofe in laznine, ki se plazijo iz zemlje in telebajo z neba, nekakšen razlog mora biti. Ne verjamemo, da bi nas kar takole in počez trpinčil Bog, in to nas, ki na vsak gospodov dan, pa naj na debelo zameta ali naj vročina tolče v glavo, letimo v cerkev; no, ne letimo dobesedno, ker mi smo pošteni in ne hodimo po skritih poteh, kaj šele da bi letali po zraku, kot to počnejo dotični. Ni in ne more biti naš stvarnik tisti, zaradi katerega preživljamo toliko nadlog. Pobožni smo, zato nam Bog že ne more tako površno greniti življenja in nam nalagati toliko hudih tegob in kazni, ki si jih glede na stopnjo naše grešnosti ne zaslužimo. Pošteno smo ljudstvo in Boga imamo radi – kar hoče Bog, to damo cerkvi, kar hoče grof, mu damo, kar hoče deželni knez, nadvojvoda Ferdinand, damo njemu, nekaj pa pred vsemi naštetimi tudi poskrijemo, saj od nas zahtevajo preveč. Poleg teh imamo nad sabo cesarja, ki je tako zelo daleč, da si ga niti ne predstavljamo in se njegovega obstoja zavemo šele, ko mu moramo dati, kar mu pripada. Predvsem lastna življenja, ki jih deželni žolnirji novačijo po cesarstvu in pošiljajo v bitke, katerih razlogov in vsebin niti ne poznamo in se nas v resnici ne tičejo, z izjemo obrambe pred dednim deželnim sovražnikom, Turki, ki nas dvesto let plenijo, posiljujejo, ugrabljajo in morijo. Vendar imamo izdelane načine, da lahko presodimo, kaj je pravično in kaj ne povsem. (Str. 30)
