Krpanke : ob-robne slike
Žanr | kratka zgodba |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2019 |
Založba | Jutro |
Ključne besede | Aleksandrinke, čezmejnost, Družinski odnosi, Ljubezen, Matere in hčere, Meje, Primorska, Spomini, Ženske, življenjske zgodbe |
Preteklost nas zasleduje v svoji dokončnosti, dohiti v sedanjosti in narekuje odločitve v prihodnosti.
Z zbirko kratkih zgodb Krpanke je Darinka Kozinc ustvarila literarni spomenik vsem primorskim ženskam, ki so se v svojem življenju, enako drzno in iznajdljivo kot Martin Krpan, borile proti vsem Brdavsom, ki jih je prinašalo življenje ob meji v različnih zgodovinskih obdobjih. Z junakom Levstikove povesti te ženske povezuje moč, prehajanje med dvema svetovoma in socialni izvor. Brdavs, proti kateremu so se vse generacije žensk borile, je bila revščina. Omogočale so preživetje družin ali bistveno prispevale k izboljšanju materialnega statusa. Njihova moč ni bila v mišicah, pač pa v prisilnem odpovedovanju lastni družini, izgubi domovine, izseljenstvu, brezdomstvu, žrtvovanju, nerazumevanju in obsojanju domačega okolja, kar so doživljale aleksandrinke – ženske, ki so zapustile rodno Primorsko in v Egiptu služile kot dojilje, gospodinjske pomočnice, guvernante … Moč povojnih generacij kmečkih žensk, ki jih srečamo v zgodbah, je bila v pogumnem soočanju z državno mejo, ko so v Italijo tudi v neprijaznih vremenskih razmerah s kolesi z oddaljenega podeželja tovorile kmečke pridelke, izpostavljene vsem ponižanjem kontrol na meji in prodajanja na trgu. Krpanstvo sodobnih generacij se iz 20. stoletja nadaljuje tudi v enaindvajseto – veliko žensk različnih generacij rešuje svojo materialno stisko z delom na črno čez mejo; mlade zato, da ne bremenijo staršev, starejše, da nekoliko obogatijo svoje nizke pokojnine. Te različne zgodbe žensk različnih generacij zelo doživeto in ganljivo zaživijo skozi prvoosebne pripovedovalke. Z njimi podoživljamo njihove stiske, največkrat resnične zgodbe, ki še vedno močno odmevajo v ženskih potomkah mlajših generacij. Darinka Kozinc je skozi zgodbe dala glas tihi zgodovini preprostih žensk, kot da bi zavrtela na višjo glasnost gumb na rdečem radiu, kupljenem v Gorici v 70-ih letih prejšnjega stoletja, na način, ki se nam danes zdi naravnost grotesken. O sodobnem življenju na meji, z vsem njenim spreminjanjem, govori več zgodb. Sprožilci spominov, iz katerih avtorica razvija svoje zgodbe, so pogosto predmeti (porcelanasta skodelica, rdeč radio, obleka, fotografija …). Kozinčeva spregovori o položaju sodobne ženske v politiki (Laž = bolečina, V mreži), v zbirki so tudi zgodbe z ljubezensko tematiko (Zlata rezerva, Okruški spominov). Čudovito bralno potovanje čez meje časa in prostora in nazaj na mejo in v sedanjost skozi hkrati nežno in močno žensko dušo.
Objavljeno: 15.04.2019 08:12:24
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:57
Zakaj ima nona tako mehke in bele dlani, zakaj je njen dotik nežen, tvoj pa tako grob? Nikoli ni delala na zemlji, ni ji bilo treba, aleksandrinki! osuplo sikne mama, v pogledu kot strela zasije poblisk jeze, deklica se strese. Mene ni božala, mene ni nihče božal ne z mehkimi ne žuljavimi rokami! Moja mati se je tam doli, v Aleksandriji ljubeče dotikala tujih otrok, njim je delila, kar bi moralo pripadati meni. Gospodarji so jo enkrat pripeljali z avtom v vas, bili so na dopustu v Italiji, le za kratek čas nas je obiskala moja mati. Sklonila se je k meni, popolna tujka, besede, ki jih je izustila, so bile: Kako si umazana! To mi je rekla moja mati, jaz pa sem pričakovala, da bo snela rokavice z belih rok in me pobožala, niti dotaknila se me ni! skoraj izkriči mama, nato, kot bi se zavedla, da svojo bolečino raztresa naokrog, si roko potisne na usta in obstaneta v tišini. (str. 21-22)