Kruh naš

“Rodil se je v pepelu na kamnih.” (str. 7) S tem stavkom eden najbolj znanih, prevajanih in branih hrvaških angažiranih intelektualcev, erudit, akademik in pisatelj Predrag Matvejević (†2017) začne pisati zgodbo (v prepletajočih se formah eseja, potopisa, spominov). “Zgodbo”, staro več kot šest tisoč let – o kruhu. To izjemno kulturološko delo, napisano na edinstven način in v avtorjevem svojstvenem, prepoznavnem slogu, je nastajalo in pisatelja “tiho” spremljalo več desetletij. Gre za večplastno, konkretno in poglobljeno objektivno študijo, ki pa je intimno prepletena z izrazito osebno, subjektivno in senzibilno reminiscenco. Ki preprosto očara. Knjiga (ki pa kljub svoji velikopotezni in široko zaobjeti tematski zasnovi/osnovi sploh ni obsežna, prav nasprotno) v sedmih poglavjih zgoščeno in konkretno združuje, povezuje in na nov, povsem enakovreden nivo in vzporedno pomembnost, v homogeno celoto postavlja vso raznolikost in pestrost pojavov, vezanih na kruh – ki nastopa istočasno kot stvar in pojem. V prvem in drugem poglavju je v ospredju antropološki vidik (Kruh in telo, Poti), sledi teološki (Vere) in nato sociološki oz. socialni pogled (Sedem skorij), nato pa se ustavimo še pri filologiji (Seme) in umetnosti (Podobe in prividi). Zaključno poglavje (Povodi in sklep) je povzetek povodov za to avtorjevo pisanje, pa utemeljitev, tudi svarila ter opombe in opomniki na številne reference, ki so vpete v knjigo. Poglavja se mehko prelivajo, dopolnjujejo in povezujejo. V enovito mozaično celoto. Ni veliko del, ki bi zmogla in znala kruh predstaviti tako celovito koherentno.
Predrag Matvejević zaključuje svoje pisanje s parafriziranim izrekom Lévija-Straussa, ki je v Žalostnih tropih zapisal, da se je “svet začel brez človeka in se lahko brez njega tudi konča”.
“Človeštvo je nastalo brez kruha, brez njega pa lahko izgine.” (str. 166)