Kruh, prah
Žanr | družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski), psihološki roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Novo mesto, 2018 |
Založba | Goga |
Zbirka |
Literarna zbirka Goga |
Ključne besede | Begunci, Družina, Odnosi, Psihologija, Spomini, Vojna |
"Potovanje skoz pokrajine človekove nemoči"
Marko Sosič je brez vsakega dvoma sodoben slovenski klasik, ki si je ta status priboril že z romanesknim prvencem Balerina, balerina, ter ga z njegovima naslednikoma (Ki od daleč prihajaš v mojo bližino in Kratki romano o snegu in ljubezni) samo še utrdil. Tudi Sosičev zadnji roman Kruh, prah je med domačimi literarnimi sladokusci požel precej odobravanja, kar ne preseneča, saj gre za pravo malo literarno mojstrovino, ki od bralca sicer zahteva precej bralne koncentracije, a daje tudi obilo bralnega užitka. Tematsko gledano je roman Kruh, prah roman o vojni in nje posledicah, je roman o medosebnih (družinskih) odnosih, roman o zavrnitvi, roman o času in njegovem minevanju, roman o potovanju ter roman o spominjanju. Sosičev roman Kruh, prah je, kot je v odlični spremni besedi zapisala Ignacija J. Fridl, (lirično) potovanje skoz pokrajine človekove nemoči. Je potovanje, ki se bo dotaknilo vsakega (empatičnega) bralca in je potovanje, ki ga je komisija za letošnjega kresnika (neupravičeno) spregledala. A nič zato, sam sem prepričan, da bo tudi Kruh, prah delil usodo svojih predhodnikov. Prepričan sem namreč, da bo tudi on postal (če to slučajno še ni) slovenska klasika.
Objavljeno: 30.05.2019 18:39:19
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:09
“Julijan ni hotel imeti opravka z njimi, ga zato Zorica ni več ljubila? Bal se je, da bi ga ljudje na vasi ne gledali kot nekoga, ki še ni razumel, da je z Balkanom konec, kako so končno na Zahodu in v demokraciji in da potomci tistih, ki so po prvi vojni zaradi fašizma odšli kakor Kristjan, ki je pristal v rudniku in ki sta se mu rodila Franc in Rozalija, naj pač ostanejo, kjer so!? Kaj bi se plazili tu okrog Bosanci, si je mislil, moral bi jih skrivati, da jih nihče ne vidi, kam pa naj jih skrijem? si je dejal. V klet? Naj jih tam hranim, da jih medtem naučim našega jezika, in jih šele potem izpustim med ostale ljudi?
Morda ga Zorica tudi zato ni več ljubila in je zbolela.” (str. 47)